Gradišča niso le ostanki prazgodovinske poselitve, temveč so pomemben element kulturne krajine v slovenskem prostoru. Gradili so jih na vzpetinah, grebenih ali planotah, ob vodnih tokovih, izjemoma v nižinah. Dandanes jih zaradi opuščanja vzdrževanja površin ogrožajo vegetacija in neustrezni gradbeni posegi v njihov prostor. Zato za strokovnjake predstavlja velik izziv, kako gradišča ohraniti, zaščititi in raziskati ter jih hkrati kot kulturno dediščino vključevati v miselnost in dogajanje ter turistično popestritev posameznih lokalnih skupnosti.
Zgodovinske najdbe priče preteklosti
Na Gobavici sta bila najdena dva depoja oziroma skrivna zakopa bronastih predmetov, v katerih so bili v glavnem odlomki sekir in nakita. Po mnenju strokovnjakov so bili predmeti odloženi v času med 8. in 6. stoletjem pred našim štetjem v skrinjici, narejeni iz kamnov. Domneva se, da so jih nekdanji prebivalci darovali neznanim bogovom ali pa so jih imeli pripravljene za trgovsko menjavo. Večji del arhitekturnih ostankov je bil ob gradnji šole v Mengšu, v 70. letih 20. stoletja uničen. Na robu zgodovinske naselbine, kjer je danes vzhodni prizidek k šoli, so našli ostanke lesenih stavb. Na območju današnje športne dvorane je bila obrtniška četrt, o čemer govorijo ostanki peči za taljenje železove rude. Svoje umrle so pokopavali na območju šole, Oranžerije, v Staretovi drevesnici in v Puščavi. Pokojnike so sežgali in pepel dali v žaro, v grobove pa pridajali predvsem nakit, lončene posode in železne nože.
Leta 2017 so na Osnovni šoli Mengeš odprli arheološko razstavo, s katero so predstavili arheološke najdbe, odkrite v času gradnje vzhodnega prizidka šole ter starejše poselitve prostora. Razstavo so strokovno opremili v Medobčinskem muzeju Kamnik, potrebna finančna sredstva je zagotovila Občina Mengeš.
Gobavica poseljena od prazgodovine
Središče gradišča naj bi bilo tam, kjer je sedaj planinska koča. Številne najdbe, tudi naključne na mengeškem območju kažejo, da je to območje za svojega izbral že pračlovek in da je bilo naseljeno skozi celotno zgodovino. Na območju Gobavice je še posebej dobra energija, ki jo lahko začutimo med sprehajanjem. Gobavica je bila nekdaj gola, neporaščena. Dobršen del Gobavice je pogozdil Anton Stare, ki je leta 1880 prevzel spodnji mengeški grad in posestvo pod hribom. Pri tem mu je pomagal brat Miško.
Najvišja točka in končni cilj vzpona na Gobavico je Mengeška koča. Ta je v lasti planinskega društva, ki si je ime nadelo po mengeškem rojaku in pisatelju Janezu Trdini. Tudi njega so gore mikale. Prehodil je vse bližnje in nekaj hribov okoli Kamnika. Najraje od vsega je hodil na Gobavico, in to na mesto pri razvalinah cerkvice sv. Lovrenca, mimo katerih poteka trim steza naprej do izjemnega razgledišča pri evharističnem križu »Pri angelčku«. Ta je znotraj osvetljen, visok pa je okoli osem metrov in se ga najbolje vidi ponoč, na poti iz Domžal proti Mengšu. Čeprav je Gobavica nizka, je od koče in z bližnje jase lep razgled proti severu in zahodu. Razgled proti vzhodu in jugu zastirajo gozdovi. Na severu vidimo celotne Kamniške Alpe z vrhovi od Storžiča do Ojstrice, Velike planine, Lepenatke in Menine planine, levo od njih greben Karavank z Begunjščico in Stolom ter popolnoma zahodno Julijce s Triglavom. Pod nami se širi obširna ravan med Kamnikom in Kranjem z letališčem Brnik in še naprej proti Karavankam in Julijcem.
Odprtje koče leta 1954
Leta 1952 je bil Jože Mulej pobudnik za ustanovitev Planinskega društva Mengeš, ki je imelo nekaj časa prostore v Staretovi baraki na Ogrinovem na Gobavici. Kasneje je Gozdno gospodarstvo Mengeš odstopilo zemljišče za kočo. Z deli so začeli takoj. Posekali so les, napravili izkope in dogradili dovozno pot in novembra leta 1952 je bila koča že pod streho. Planincem so pomagali drugi Mengšani, predvsem obrtniki, in kmetje. Pri gradnji so pomagala tudi mengeška podjetja Melodija, Trak in Filc. Slovesna otvoritev je bila 1. maja 1954. Ker za turiste pri koči ni bilo zmeraj dovolj prostora, so se mengeški planinci leta 1962 odločili, da bodo pri koči postavili posebno zgradbo – Jurčka, ki pa so ga zaradi pomanjkanja denarja dogradili šele v začetku 80. let.
Veliko poti do vrha
Na vrh vodita dve poti. Strma po asfaltu in prijetna gozdna trim steza. Pri koči je poskrbljeno za gostinsko ponudbo, na voljo so otroška igrala in mini živalski vrt s kozami, vietnamskimi prašički in konji, ki se pogosto pasejo na travnikih. Če se napotite po asfaltni cesti, lahko posedite pri Ogrinovem znamenju, ki se nahaja na jasi tik pod vrhom, kjer se vam odpre čudovit pogled proti severu. Še nižje, ob cesti se nahaja lokal Pr' Fartku, kjer vsako leto, tretjo nedeljo v maju organizirajo Pravljično deželo - projekt, ki je nastal in se razvija v sodelovanju z domačim pisateljem Ivanom Sivcem. Lokal ima tudi veliko igral sredi gozda in pestro ponudbo. Gobavica ostaja še naprej živahna vzpetina, ki kliče po obisku, takoj, ko se odprejo občinske meje. Mi pa vas do takrat vabimo k ogledu starih razglednic Mengeške koče in Mengša ter utrinkov sedanjosti s tega očarljivega hribčka. Vabimo vas tudi k branju digitalne zgodbe o Janezu Trdini na naši spletni strani, na tej povezavi pa lahko preberete njegovi deli Verske bajke, stare in nove ter Bajke in povesti o Gorjancih. Pozdravljamo vas do snidenja s pesmijo Kukavica iz mengeške okolice.
Besedilo: Kristina Galun, Knjižnica Domžale
Foto: Razglednice so del domoznanskega arhiva Knjižnice Domžale
Barvne fotografije: Kristina Galun
»Jaz pa pozimi rada molčim,
navade nimam peti,
de bolj ljudi razveselim
spomladi in poleti.«
(Zapisal Franc Kramar, v Mengšu 12. julija 1914, pela je Marjana Skok.)
