Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je o hišnih imenih kot dediščini in identiteti povedala: »Hišna imena so pomemben del nacionalne žive kulturne dediščine. Zanimiva so tako za jezikoslovno (dialektološko, onomastično) raziskovanje kot tudi za druge vede (geografijo, etnologijo, zgodovino …), saj so bogata zakladnica informacij o jeziku in njegovih pokrajinskih različicah (narečjih), o ljudeh, ki ta jezik in njegove različice govorijo, ter o naravnem in kulturnem okolju, v katerem so nastala in kjer se uporabljajo. Zelo zanimiva pa so tudi za nestrokovno javnost, kar dokazujejo tudi mnoge ljubiteljske zbirke ledinskih in hišnih imen.«
Pojasnila je tudi, da so jezikovne značilnosti hišnih imen narečni glasovni pojavi, struktura imen, zapis v različnih zgodovinskih dokumentih (opazovanje morebitnih jezikovnih sprememb), način poknjiževanja (narečna hišna imena imajo pomembno identitetno funkcijo, zato jih poknjižujemo samo na glasovno-pravopisni ravnini). Hišna imena ponujajo tudi različne možnosti zapisa, npr. znanstveni zapis (Pər Matíːjọuc), poenostavljeni narečni zapis (Pər Matíjovc) in poknjiženi zapis, npr. Pri Matijovcu.
Hišna imena pa prikazujejo tudi druge elemente družbe, npr. so odsev patriarhalne družbe, saj je skoraj 20 % imen iz moških svetniških imen, iz ženskih svetniških imen pa manj kot 2 %); kažejo poklicno in socialno strukturo prebivalcev, ki so redko zapisane v ženski obliki; prikazujejo naravne okoliščine, ki so vplivale na nastanek lastnih imen ter ohranjajo zgodovinski spomin v zemljepisnih lastnih imenih. Prav zato je Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU poudarila: »Pri preučevanju hišnih in ledinskih imen je pomembno združevanje moči in znanja različnih strokovnjakov in domačinov, ki ta imena še uporabljajo. Še posebej je pomembno terensko delo, zbiranje in zapisovanje, raziskovanje, obeleževanje hišnih imen, saj zbuja lokalno (narečno) in preko te nacionalno (samo)zavest.«
Pomemben mejnik v letu 2020 je tudi vpis rabe hišnih imen v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo RS za kulturo, njegov skrbnik pa je Slovenski etnografski muzej. Enota je bila vpisana konec septembra 2020, dokumentacijo za vpis sta pripravila Klemen Klinar z Razvojne agencije Zgornje Gorenjske in Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Projekt zbiranja in obeležitve hišnih imen trenutno obsega 22 občin na Gorenjskem in v Osrednjeslovenski regiji. Delo je zaključeno že v 15 občinah, v občini Mengeš se bo delo zaključilo v letu 2021. Izdane publikacije, ki jih je trenutno že 46, so v digitalni obliki dosegljive na povezavi, knjižica s hišnimi imeni v občini Mengeš »Kako se pa pri vas reče?, Hišna imena v naseljih Dobeno, Loka pri Mengšu in Topole« je dosegljiva na povezavi, v tiskani obliki pa na sedežu Občine Mengeš.
Hišna imena so bila raziskana v več kot 380 naseljih, zbranih je bilo že preko 12100 hišnih imen, ki so umeščena v spletni portal www.hisnaimena.si.
Vsi lastniki, ki so podali pisno soglasje, takih je okoli 60 %, so prejeli brezplačno tablo s hišnim imenom. Na območju projekta je tako označenih več kot 7000 domačij.
Tudi v sosednji Avstriji se že vrsto let ukvarjajo s hišnimi in ledinskimi imeni. Že leta 2010 so bila slovenska hišna in ledinska imena vpisana v avstrijski Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. V letu 2012 sta se Južna Koroška in Gorenjska povezali v skupen projekt, ki je prerasel v stalno sodelovanje. Le-to je bilo tudi zaradi enotne metodologije v obeh državah in skupnega spletnega portala, izbran med 30 najboljših praks ohranjanja kulturne dediščine v Evropski uniji. Predstavitev dela je na povezavi.
Besedilo: Tina Drolc
