Zakaj si se odločil za nogomet in kdaj si se pridružil prvim treningom?
Žiga: Na prvi nogometni trening sem šel s šestimi leti, predvsem zaradi mojega starejšega brata Tima, ki je kot moj vzornik, takrat že treniral v NK Mengo28. Moj prvi trener je bil tako kot za večino mengeških fantov Aleš Dimec, ki sem mu že na prvem treningu povedal, da je moja edina želja postati nogometni vratar.

Kaj ti je v obdobju nastopanja za mengeško moštvo najbolj ostalo v spominu?
Žiga: V spominu igranja za NK Mengo 28 so mi ostali vsi soigralci, trenerji, s katerimi smo bili v nižjih selekcijah zelo uspešni. Tudi zaradi njih sem na turnirjih dobival priznanja za najboljšega vratarja, še najbolj pa mi je ostal v spominu osvojen naziv za najboljšega vratarja na domačem Kraljevem memorialu, na katerem je hkrati naziv za najboljšega igralca prejel moj klubski kolega Anže Jerič.

Najbrž odločitev, da odideš iz matičnega kluba NK Mengo 28, ni bila lahka? Kaj je bil razlog, da si odšel in kako je kasneje potekala tvoja nogometna pot?
Žiga: Nazivi in priznanja niso ostali neopazni. Že kmalu so do staršev pristopili predstavniki drugih, večjih klubov, ki so ponujali boljše pogoje za delo, strokovnejši pristop in s tem hitrejši napredek. Čeprav mi je bilo zelo, zelo hudo zapustiti prijatelje in domači klub, sem vedel, da enostavno moram iti. Želje po napredku, dokazovanju, na koncu koncev tudi sanje po igranju v reprezentanci, so bile močnejše. Odšel sem v NK Bravo, ki je veljal za klub z izrednim delom z mladimi in dobrimi pogoji za trening. Tam sem se razvil in kot član tega kluba tudi dobil prvič vpoklic v državno reprezentanco Slovenije.

Občutek, ko oblečeš dres z državnim grbom, pa je prav gotovo nekaj posebnega.
Žiga: Nositi slovenski dres in igrati za svojo državo je res nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi nogometašu. Prvič sem stopil med vratnici v dresu državne reprezentance na Turnirju narodov proti Združenim državam Amerike. Občutka ponosa, radosti ne znam opisati z besedami, vem le, da sem po tej tekmi dobil še dodaten zagon, motivacijo, da delam še več in močneje.

Kako je prišlo do kontakta z italijanskim klubom Virtus Entello? Kakšne informacije si imel o klubu, o delu z mladimi?
Žiga: Preko mojega agenta so me najprej januarja poklicali na enotedenski preizkus, kjer nas je bilo več vratarjev iz različnih držav sveta. Občutek je bil že takrat dober, zato nisem bil pretirano presenečen, ko so me meseca maja povabili na turnir v Torino, kjer sem tudi prvič branil za moštvo in prejel priznanje za najboljšega vratarja turnirja. V tistem trenutku sem imel več ponudb domačih kot tudi klubov iz tujine, a sem se na koncu odločil za Entello. Pretehtala je usmerjenost kluba v delo z mladimi, zato verjamem, da je to najboljša možnost za moj razvoj in napredovanje tudi v prihodnje.

Žiga, sedaj si že nekaj časa v novem okolju. Kakšni so prvi občutki ob sklenjenem dogovoru za prestop v nov klub?
Žiga: Ja, res je, v Italiji sem že skoraj en mesec, a se še privajam na vse skupaj. Ni enostavno kar naenkrat biti sam, brez prijateljev, družine v drugi državi, kjer ne govorijo tvojega jezika. A se zavedam, da moram tudi to dati skoz, če želim tja, kamor sem namenjen. Klub, treningi, namestitev in vse, kar gre zraven, je na visoki, profesionalni ravni. V tem obdobju so moji dnevi kar enolični, trening, počitek in spet trening. Če pa ostane kaj časa, pa gremo s soigralci na plažo ali pa v mesto. Za zdaj sem zelo zadovoljen.

Tudi za družino najbrž ni povsem enostavno, da otrok odide pri tvojih letih od doma. Kako so starši sprejeli tvojo odločitev oziroma ali je bila to samo tvoja ali skupna odločitev?
Žiga: Seveda je težko tudi za mojo družino, da sem odšel pri 16 letih. A starši so me vedno vzpodbujali in tako bo tudi v prihodnje. Na meni pa je, da jim to zaupanje povrnem, tako da postanem ne samo dober, profesionalen vratar, ampak tudi dober, pošten človek, tako kot sta naju z bratom starša vzgajala.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? V katerem dresu te lahko pričakujemo v prihodnje, morda z državnim grbom?
Žiga: Točnih načrtov nimam, želja pa je, da bi nekoč zaigral v eni izmed petih najboljših lig na svetu. To je končen cilj, za katerega se zavedam, da je visok, a sem za dosego pripravljen narediti prav vse, zato sem prepričan, da mi bo uspelo. Seveda brez trdega dela in odrekanja ne bo šlo.

Kot otrok mengeškega kluba si nedvomno inspiracija številnim mladcem, ki tekajo v Športnem parku Mengeš. Kaj bi povedal, svetoval vsem mladim nogometašem, ki želijo stopati po tvoji poti?
Žiga: Vsem najmlajšim, ki si želijo postati nogometaši, bi svetoval to, da naj sledijo svojim sanjam in da naj jim bo nogomet predvsem v veselje in užitek.

Za konec pa še priložnost za zahvalo vsem, ki bi jih radi izpostavil ...
Žiga: Velike zahvale gredo NK Mengo 28, v katerem sem začel svojo nogometno pot in kjer sem preživel najlepše trenutke kot otrok. Seveda iz tekmovalnega in nogometnega pa gre zahvala tudi NK Bravo. Najbolj pa bi se zahvalil svoji družini, ki mi vedno stoji ob strani in me podpira na moji nogometni poti.

Besedilo in foto: Boštjan Marinko