"V prvih letih svojega dela sem dostikrat v zimskih mesecih vstal tudi ob 4. uri zjutraj, zoral zasnežene ceste v vasi Lipa in šele nato zvozil otroke v šolo. Takrat, ko je bilo več snega, sem moral namestiti snežne verige tudi po 70-krat na mesec," se svojih zimskih delovnih dni spominja 81-letni Vinko Urankar. Septembra je minilo 13 let odkar je upokojen, 17 let pa je prevažal v šolo in domov otroke iz naselij Zgornje Loke, Prilesje, Suša, Prevoje nad Blagovico, Jelnik, Gabrje, Jelša, Češnjice in Lipa. Iz tistih časov ima lepe spomine nanje, saj je svoje delo z veseljem opravljal.

Čeprav zaradi narave svojega dela ceste v občini Lukovica zelo dobro pozna, pa Vinko ni bil rojen na območju naše občine, temveč prihaja iz Pšajnovece, njegova soproga Stanka pa iz vasi Buč v Tuhinjski dolini. Vinko je bil najmlajši izmed šestih otrok in se že zelo zgodaj pričel zanimati za zidarska dela. Kot otroka ga je dostikrat s seboj na teren vzel sosed zidar, to zanimanje pa je kasneje preraslo v zidarsko dejavnost, čeprav je bil samouk, vožnja šolskega kombija pa mu je predstavljala popoldansko obrt.

V hiši, kjer VInko in Stanka danes stanujeta s hčerko Damjano, vnukinjo Metko ter Gordano in Zvonkom, ki sta pri njih v rejništvu, sta namreč stanovala Stankina teta in stric. Stanka se je z 12-leti priselila v Lipo, saj je po stričevi smrti njena teta potrebovala pomoč na kmetiji. Z Vinkom sta se spoznala, ko ji je bilo 15-let, iskrice pa so dokončno preskočile štiri leta kasneje, ko ju je sedaj že pokojni župnik Mihael Trdin poročil v cerkvi Karmelske matere božje v Češnjicah nad Blagovico. Na začetku sicer nista stanovala v Lipi, saj sta dve leti pozneje prevzela kmetijo Stankine tete, na kateri sprva ni bilo nobene mehanizacije.

Kljub težki bolezni, ko ga je leta 2002 zadela možganska kap, je Vinko še danes bistrega uma in poln pozitivne energije. Župan Matej Kotnik se Vinka spominja kot: "Odprtega človeka, pripravljenega poprijeti za vsako delo in dobrovoljnega. Rad nas prišel obiskat na Občino tudi po tem, ko je bil že v pokoju. Ob obisku smo začutili, da so lahko ljudje kljub bolzeni in starosti še vedno polni pozitivne energije, dobro voljo po druženju z Vinkom pa smo vzeli s seboj kot popotnico v življenje."