Na začetku tokratne prireditve v počastitev slovenskega kulturnega praznika v četrtek, 5. februarja, v Sončni dvorani na Brdu, se je iz ozadja zaslišal glas Helene Urbanija, ki je napovedala himno, ki so jo skupaj zapeli združena zbora Ciklamen in Kresničke in zbrani v dvorani.

Na prireditvi, na kateri smo se s spoštovanjem poklonili Francetu Prešernu in njegovi zapuščini, ki nas kot narod povezuje in nagovarja še danes so bili prisotni, poleg županje občine Lukovica mag. Olga Vrankar, ravnateljica OŠ Janka Kersnika Brdo doktorica Anja Podlesnik Fetih, slavnostni govornik pisatelj in pesnik Feri Lainšček, poslanec Rado Gladek, svetniki in svetnice občine Lukovica, predstavniki krajevnih skupnosti, predstavniki društev, javnih zavodov, zaposleni v šoli in vrtcu in številni občani in občanke. Osmi februar, Prešernov dan, ni zgolj obletnica smrti velikega pesnika, temveč nosi bistveno globlji pomen. Spomni nas na moč in dragocenost vsega, kar je človek ustvaril tekom svojega življenja. O čem je razmišljal, kako deloval? Kako bogata je njegova zapuščina? Vse to se je razodevalo in se še danes razodeva v različnih oblikah – v pesmi, zgodbi, glasbi, plesu, podobi, misli … In vse to bogati naše življenje, ki je preplet neštetih trenutkov – preprostih misli, drobnih dragocenosti, lepote in ljubezni. Življenje je neprecenljiv dar, ki si zasluži vso našo pozornost, hvaležnost in spoštljiv pozdrav – iskren »dober dan«.

Dober dan, življenje!, je besedilo, ki je nastalo izpod rok današnjega slavnostnega govornika in pesem so zapeli združeni pevski zbori Kresničke in Ciklamen pod vodstvom zborovodkinje Andreje Pirc. Za njimi so pred oder prišli najmlajši nastopajoči – skupina Čebelice iz vrtca Medo. Z gibalno igrico, ljudsko izštevanko Vlak, nas je popeljala na potep, kjer se melje obilo dobre volje, ter šaljivo ljudsko pesmico in plesom Psiček nima repa več so razveselili in razvedrili zbrane v dvorani. Njihove mentorice so Nataša Beganović Jug, Daniela Urankar in Ksenija Capuder.

Za njimi je na oder stopil slavnostni govornik, ki ga je Helena Urbanija napovedala z besedami neznanega avtorja »Prosil sem za stvari, da bi užival v življenju; dobil pa življenje, da bi lahko užival v stvareh.« Ter dodala življenje je živo in raznoliko, stkano iz neštetih zgodb, sledi in pečatov, ki jih puščamo drug v drugem. Tudi preko kulturnega izražanja. In brez kulture bi bilo življenje še kako prazno in siromašno. Kultura se nenehno razvija, diha s časom, v katerem nastaja, in se mu prilagaja. Z vsakim ustvarjalnim dejanjem bogati naš skupni prostor duha, odpira vprašanja, prebuja občutja in nas povezuje v skupno človeško izkušnjo. Feri Lajnšček živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot 100 samostojnih knjižnih enot, med katerimi je 30 romanov, ki so večinoma prevedeni iz tujih jezikov. Med njegova najbolj znana dela sodijo romani Namesto koga roža cveti, Ki jo je megla prinesla, in Muriša, ter pesniške zbirke Sanje so večne, Vedo prvi in Ne bodi kot drugi. Svoja dela ustvarja tudi za otroke in mladino ter za gledališče, radio in film. Lainšček je pisatelj, čigar literarna dela so doživela največ filmskih priredb. Za svoje izjemno ustvarjalno delo je prejel številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo, nagrado Prešernovega sklada, večernico, desetnico in Župančičevo nagrado. Njegova dela večinoma navdihuje dvojina, je brezčasna, nežna, odločna, pa tudi strastna, divja in nagajiva, natanko takšna, da lahko iz tišja v neskončni panonski ravnici nagovarja na tisoče bralcev.

In o čem je spregovoril tokrat slavnostni govornik, pesnik, pisatelj, dramatik, scenarist, eden najvidnejših in najbolj prepoznavnih sodobnih slovenskih ustvarjalcev, avtor obsežnega in raznolikega literarnega opusa, gospod Feri Lainšček. Uvodoma je povedal, da to ne bo tisti klasični govor saj bo vmes tudi poezija, ampak zelo se mi zdi pomembno danes, v tem času, v katerem živimo, povedati oziroma razmišljati o pesniškem, o človeku. Prepričan sem, da človek pesniško prebiva na tem svetu. Pritrjujem torej Martinu Heideggerju in verjamem, da to ni romantična iluzija, temveč naša temeljna ontološka resnica. Zavedam se, da brez pesniškega v sebi človek v resnici ne prebiva, temveč zgolj obstaja. Pesništvo zato nikakor ni le okras ali zgolj lepa umetnost, ampak temeljni način, kako človek stoji v odprtem prostoru biti, kako sprejema skrivnost sveta in ji dopušča obstajati, ne da bi jo takoj spremenil v informacijo, surovino ali profit. Dokler namreč človek samo izračunava, manipulira, gospodari in vlada, ne prebiva v polnem pomenu te besede. Šele ko sprejema, imenuje, hvali, ljubi, žaluje in molči ob skrivnosti, lahko res po človeško prebiva na tem svetu. Pesništvo nam torej ne sporoča le tega, naj kdaj vendarle opazimo lepoto nenavadnega dneva, se ustavimo pred nečim, kar nas presega, ali recimo ljubimo brez računa. Temveč nas kaže in nas opominja, da smo v resnici varuhi naše biti. Zato verjamem tudi v pesniško resnico o tem svetu. Menim, da je pomembnejša od vseh drugih resnic, ki nam jih dnevno prodajajo in vsiljujejo na najrazličnejše načine. V času razgradnje temeljnih civilizacijskih vrednot in družbenih razmerij, v trenutkih algoritemske ekonomije pozornosti in kvantificiranju umetne inteligence, je zaupanje v človeškost v resnici edini realni izhod iz globoke metafizične krize moderne dobe. Brez tega zaupanja namreč ne bomo več bivali v resničnem svetu, temveč v njegovi tehnični in politični simulaciji. Zaupanje v pesniško resnico zato nikakor ni beg v fantazijo, temveč je pravzaprav najvišja oblika naše budnosti. Biti varuh biti pomeni vztrajati pri bistvenem vprašanju, v tem čudnem času, ko so mnoga vprašanja okoli nas banalizirana in ihtavo zahtevajo takojšnje odgovore. Pomeni si upati biti in ostati neponovljivo sveto, ki nas želi preštevati in nadzirati. Če bomo dopustili, da v nas odmre pesnik, bomo morda res učinkovitejši, a hkrati bomo postali tujci v lastnem bivanju. Pesniška resnica nas uči, da svet ni problem, ki bi ga bilo treba rešiti, ampak je prisotnost in mu je treba prisostvovati. In prav v tej krhki prisotnosti se skriva naša edina moč. Uporabimo jo in se zoperstavimo. Seveda ne z orožjem, tudi ne s politično patetiko. Saj naš odpor se ne začenja z zunanjim prevratom, temveč z notranjo nepokorščino. Začenja se z odprtostjo uma in srca, z zvestobo samemu sebi, s sočutjem do drugega, z možnostjo, da v nas preživi pesnik. Tisti pesnik, ki ga ni mogoče prekreirati, kupiti, ali izbrisati. Pesnik, ki morda ne piše verzov, se pa zaveda čudežnosti tega sveta in verjame, da ga je vredno opisovati. Zanj pesništvo potem tudi ni več nikakršen luksuz in posest izbranca, temveč naša skupna možnost za resnično in človeka dostojno bivanje. Naš France Prešeren je v res na drugih in iz drugačnih razlogov, neprijaznih časov, v taki pesniški drži neomajno vztrajal in bistveno prispeval k oblikovanju naroda. Slovenci smo navsezadnje ravno na podlagi pesniške dediščine sploh lahko dosegli osamosvojitev. Zato bi bilo hudo nespametno in pravzaprav klavrno, če bi se zdaj bali svobode, ki nam jo ravno pesništvo ponuja. Nato nam je prebral še pesmi z naslovom "Moja hiša" "Ljubezen" »Kako je ljubezni ime?". Me", ki se konča z besedami: »A če bi kdaj slišal korake, če bi kdaj slišal korake, če bi kdaj slišal korake, bi vedel......«

Kulturni praznik že vrsto let bogatimo z glasbo mladih ustvarjalcev tako so se nam letos pridružili učenci Glasbene šole Domžale, oddelka Brdo in sicer smo najprej prisluhnili Klari Žun, učenki 7. razreda, ki je na klavirju izvedla Nocturno v cis- molu Frederica Chopina pod mentorstvom Blaža Puciharja. Učenci 5. a razreda so se na pobudo razredničarke Damijane Šter odzvali literarnemu natečaju Rima raja in ustvarili lastne pesmi. Prebrali in predstavili so nam jih Pavel S. Hajdinjak, Ambrož Prašnikar, Ajda Dobravec, Jan Rus, Sara Pogačar in Ana S. Hajdinjak, ki je avtorica treh pesmi. Tako kot cvetje cveti in nato oveni, tako tudi življenje mine, a lepota, ki jo pusti, ostane za vedno in lepoti nežnega zvoka citer smo prisluhnili, ko nam je Elizabeta Pirnat, učenka 6. razreda Glasbene šole Domžale, zaigrala skladbo avtorja Urbana Kodra “Cvetje v jeseni”, ki govori o minljivosti časa in lepoti spominov, o trenutkih sreče in lepote, ki privrejo na plan in osrečijo srce. Elizabetina mentorica je Neli Zidar Kos. Starejši se še spomnijo, da smo se v šoli ne prav radi učili tudi Prešernove pesmi in ena od njih je bila tudi Od železne ceste in tokrat sta nas v šolske čase, čase učenja popeljala Maša Jerin in Tim Cencelj iz 6. d. razreda, ki sta deklamirala Prešernovo Od železne ceste. Pod mentorstvom Neže Prešeren so nam flavtistke Ema Dolinšek, Ana Kepec in Larisa Capuder zaigrale dve Abbini skladbi z naslovoma - Thank you for the music in I have a dream. V višjih razredih je pogled na življenje lahko precej drugačen kot v nižjih in, da je tako so nam tokrat razložile učenke 7. razreda Sara Kokalj, Julija Cerar in Špela Hace, ki so si pri dodatnem pouku slovenščine pod mentorstvom Petre Hudnik ustvarile svoj pogled na življenje. Združena pevska zbora Kresničke in Ciklamen sta zapela skladbo Tomaža Domicelja »Življenje je lepo« Na oder sta prišla še učenca 2. a razreda, Val Zajc in Florijan Cerar, da se nam predstavita s pesmima »Pravi prijatelj« avtorice Zvezdane Majhen in »Zmaga« avtorja Ferija Lainščka. Anja Močnik iz 6. d razreda je deklamirala pesem Nika Grafenauerja Življenje.

Malo pred koncem je do besede prišla županja občine Lukovica mag. Olga Vrankar, da se je zahvalila vsem, ki so pripomogli, da je bila prireditev v počastitev kulturnega praznika pestra, zanimiva in polna mladostnega veselja ter misli, ki pogled na kulturo postavijo v nek drug, mnogim nerazumevajoč, svet. Preden končam še misli, ki jih je prebrala Helena Urbanija pred zaključkom prireditve in jih je dejal pisatelj Josip Jurčič: “Kar je večno lepo na človeku, ima svoj izvor in začetek v srcu, v domu ljubezni.” In zato vedno sledite svojemu notranjemu glasu: »Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.« Poslovili smo se s pesmijo avtorja Ferija Lainščka z naslovom »Ne bodi kot drugi« v izvedbi pevskega zbora Ciklamen pod vodstvom zborovodkinje Andreje Pirc. In ker je bila že ravno prireditev v počastitev kulturnega praznika še stavek, ali dva iz Bonton na kulturnih prireditvah, ali kako se vedemo ko gremo v gledališče, ali na koncert. Sedaj nam naj bi bilo že dobro znano, da ne uporabljamo telefona in drugih zvočnih naprav (žal vsem ne), ter, da se ne spodobi, da odidemo iz dvorane oziroma prireditvenega prostora preden se prireditev ne zaključi.

DJD