Tudi letos je bilo pri svetih mašah v župniji Brdo in Krašnja izrečeno vabilo na vsakoletno romanje v župnijsko cerkev na Viru, ki je posvečena svetemu Jožefu. Ker je edina cerkev posvečena temu velikemu svetniku Jezusovemu rejniku v dekaniji Domžale, župljani domžalske dekanije radi poromamo k varuhu in zavetniku naših družin, posebno še očetom v skrbi za družino in otroke, še posebej je zavetnik in priprošnjik tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh in naše dežele.

Tokratni 19. marec, ko se slavi god zavetnika svetega Jožefa in obenem župnije Vir, je bil na četrtek, zato je slovesna sveta maša na čast zavetniku slovenskih dežel za blagoslov domovine, za srečno zadnjo uro ter za može in fante bila prav na ta dan. Župnija svetega Jožefa na Viru je najmlajša župnija v dekaniji Domžale in tokrat so k sveti maši, ki se je pričela ob 10. uri, prišli verniki iz vseh koncev dekanije, da počastijo zavetnika virske cerkve sv. Jožefa. Romarje in tudi duhovnike iz cele domžalske dekanije je najprej nagovoril domači župnik Vito Urbanija in ker je sedanja župnija kar nekaj let sodila pod župnijo Dob je sveto mašo daroval župnik Jure Ferlež iz župnije Dob. Svete maše v čast svetega Jožefa na Viru so se poleg domačega župnika in mašnega pridigarja udeležili še duhovnika Bernard Rožman in Gregor Luštrek iz Brda in Krašnje, dr. Boštjan Guček iz Trzina, Marko Košir in Marko Pajk iz Mengša, Miro Šlibar častni kaplan bazilike v Lurdu in član kapitlja lurških kaplanov, mag. Klemen Svetelj in duhovni pomočnik Andrej Svete iz župnije Domžale in Andrej Marko Poznič iz župnije Ihan. Poleg njih sta bila pri oltarju še letošnja novomašnika, sedaj še diakona Gregor Capuder iz Moravč in Luka Anžič iz Ihana. V svojem nagovoru je tokrat Jure Ferlež dejal: Dragi bratje in sestre, ena globoka skrivnost je v tem, zakaj sveti postni čas prekinjamo z dvema pomembnima praznikoma. Cerkev želi, da ko počasi, vedno globlje vstopamo v identiteto Jezusa Kristusa in se po njemu podamo, da v skrivnost Jezusa vstopimo skozi dva, ki sta mu najbližja. In to sta Devica Marija in sveti Jožef. Pa bi se morda lahko vprašali, zakaj potrebujemo ta dva? Ali nismo morda bližje, če se kar direktno odpravimo k Jezusu? Podobno je, kot če opazujemo nočno nebo. Na nek način sta tista dva, ki gledata oziroma eden gleda s prostimi očmi, eden pa z daljnogledom. Enako daleč, ampak daljnogled nočno nebo približa. In ko Marija stoji ob obisku Elizabete: "Moja duša poveličuje" v latinščini "magnificat" pomeni dela večje, dela bližje. In tako se skozi Marijo in Jožefa slika ne popači, ampak izostri. In skozi njiju vstopamo v skrivnost Jezusa Kristusa, njegove smrti in vstajenja, da bi naša slika ostala dovolj ostra in da bi znali priti blizu. Druga misel v današnjem prazniku. Rad bi vam prebral dva odlomka, ki me zelo nagovarjata, pa nista iz današnjega evangelija. Ko pravi v Janezovem evangeliju Jezus, da je kruh iz nebes, kruh življenja, ki prihaja iz nebes, je odgovor takšen: Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: "Iz nebes sem prišel"? In ko pride v Matejevem evangeliju v Nazaret, njegovi rojaki takole odgovorijo: "Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda?" In tako naprej. Čeprav imamo mi vsi Jezusa za izjemno osebnost, pa v očeh njegovih rojakov Marija in Jožef nista bila nič izjemna. Celo drugače, preveč preprosta, da bi razumeli njuno in Jezusovo skrivnost in posebnost. In to nas danes uči: Kdor ostane slep za preprostost, ostane slep za Boga. In imenitnost Jezusa Kristusa doživljamo tudi tako tudi takrat, ko doživljamo imenitnost njegove deviške matere in njegovega deviškega varuha, da vstopamo skozi Marijo in Jožefa k Jezusu. Zato vera, ki jo danes tukaj izkazujemo, pomeni narediti korak dlje od površnosti, ki so si jo privoščili rojaki v Nazaretu. Pomeni stopiti v notranjost in v navadnem, preprostem videti Božje sile, Božje stopinje. Tretjič, večkrat slišimo, da Jožef v Svetem pismu ne spregovori, da je tiho. V zgodovini teologije se je pojavila misel, da Bog Oče krušnemu sinu vzame krušnemu očetu svojega sina, vzame besedo, vzame možnost govorjenja. Pa je to Cerkev razglasila za napačno. Jezus se umakne, Jožef se umakne, da Jezus raste podobno kot pri Janezu Krstniku. On utihne, da da prostor besedi. Svoje besede umakne, da spregovori, ta Božja beseda. In konec koncev, to je tudi naša postna vaja: umakniti se Kristusu tako, omehčati svoj ego na način, da bi skozi naša usta, skozi naš zgled spregovorila Božja beseda, Jezus Kristus sam. In da bi lahko v našem govorjenju, v našem zgledu prepoznali tistega, ki mu služimo in ki je naš sodnik, odrešenik in stvarnik. Utihne, da da prostor Jezusu. In zadnja misel današnjega praznovanja. Trinajstletni deček ostane po prazniku v Jeruzalemu. In Marija in Jožef ga tri dni iščeta. Umakne se jim. Umakne se od očetovega hiše. In ko se po treh dneh znova najdeta, Marija in gotovo tudi Jožef, besede, ki jih Jezus govori, ohranita v svojem srcu. Naslednjič, ko se Jezus za tri dni umakne, je v času velikonočnega trodnevja. Umakne se, gre v tako imenovan šeol iskat starozavezne pravične in jih potem z vso silo, z vso močjo Boga, ki vstaja od mrtvih, privede v večnost. Ampak Matejev evangelij gre še celo morda en korak naprej. Matej pravi, da ko Jezus umre, da začnejo grobovi, da se začnejo grobovi odpirati in da začnejo vstajati pravični Stare zaveze in se celo začnejo prikazovati v Jeruzalemu. In to nam daje, pa ne samo nam, celotni Cerkvi eno zadoščenje tudi v odnosu do svetega Jožefa. Čeprav Jezus pravi, da je Janez Krstnik največji v Stari zavezi, smo lahko prepričani, da je v tistem šeolu največja zvezda gotovo svet. In da ko Jezus pelje pravične v svojem vstajenju v odrešenje, da se tam med tistimi, ki se takole v Jeruzalemu prikazujejo, tudi sveti Jožef. In lahko smo prepričani, da Jezus potem v svojem odrešenju znova združi tako prvo pričo vstajenja, ki je Devica Marija, kot tudi pravičnega iz Stare zaveze, ki je sveti Jožef. In ki je v nekem šeolu čakal to odrešenje. In kjer je sveta družina, tam so bratje in sestre. Tam ni prostor za smrt, tam je prostor za življenje. In potem svete družine se upodabljajo tudi v današnjih družinah, da bi bile odprte za življenje in da bi v sebi po priprošnji svete družine odganjali, zatirali ideologijo smrti, ki nas kvari in ki nas usmerja navzdol, namesto da bi nas odpirala za njo. Tako sveti Jožef ostaja največji, naša pot k Jezusu. Ostaja pa tudi zavetnik naše vere, naših družin in naše narodnosti. Da bi bila naša vera, dragi bratje in sestre, tudi v teh prelomnih časih pogumna, da nam ne bi bilo težko se izpostaviti za Gospoda, kot se je izpostavil tudi sveti Jožef. In na koncu, da bi znali o naši veri tudi kaj povedati. Jožef ni nič povedal v Svetem pismu, se pa njegova vloga gradi skozi celotno Staro zavezo. In čeprav on je v tišini, tihoti, o njem spregovorijo tako egiptovski Jožef kot tudi Elija in mnogi starozavezni očaki in preroki. In tako tudi pri nas, ko mi utihnemo na način svetega Jožefa in damo prostor tisti pravi Očetovi Božji besedi, ta beseda ne samo, da pravilno govori, ampak tudi v srcu, ki je nagovorjeno, sproža tisto pravo velikost. Dragi bratje in sestre, sveti Jožef, prosi za nas! Amen! Po končani sveti maši o sledile še litanije svetega Jožef, ki jih je na orgle spremljal tako kot sveto mašo organist Boštjan Černe. Po sveti maši smo se vsi zadržali še na ploščadi pred cerkvijo ter se okrepčali s ponujenimi dobrotami ter poklepetali med seboj, saj se ne zgodi prav pogosto, da bi iz toliko župnij skupaj poromali kam. Zahvala gre tudi pridnim rokam virskim gospodinjam, ki so se potrudile in pripravile sladkein druge dobrote in čaj, ki se je romarjem kar prilegel zato še enkrat bog lonaj oziroma hvala, vsem, ki so se potrudili, da smo z romarskega kraja poleg Božje besede odnesli tudi lepe spomine. Ob tem velja omeniti, da smo lahko že kupili različne butarice za prihajajočo cvetno nedeljo, ki so jih izdelale pridne roke žena iz župnije Vir. DJD