Zgodovina cerkve sv. Martina v Dobu je tesno povezana tudi z našimi kraji, saj je v letih, ko še ni vlekel vsak na svojo stran in solidarnost v pravem pomenu besede ni bila nič nenavadnega, za njeno izgradnjo del sredstev prispevala tudi brdska podružnica. No, niso dali kar tako denarja, ampak so ga posodili in to kar lepo vsoto, sicer pa so stroške gradnje pokrili tudi s prihranki in darovi dobrotnikov, tako navajajo viri. Sicer pa prvotna dobska župnija ni bila majhna, saj je obsegala ce­lotno porečje Radomlje od izvira na Volčjaku do Kamniške Bistrice, kamor se izliva, vasi sedanjih župnij od Doba do Trojan: Šentožbolt, Češnjice, Blagovico, Zlato Polje, Krašnjo in Brdo, mejila je na župnije Vače, Moravče, Ihan, Mengeš in Kamnik. Dolga je bila dobre tri ure hoda od Vira do Volčjaka. Z leti je naj­prej dal slovo Dobu vzhodni del Črnega grabna in prva kaplanska služba je bila ustanovljena v Krašnji, zato na tokratni slovesnosti ob 250-letnici blagoslovitve cerkve sv. Martina ni manjkalo duhovnikov iz Črnega grabna. Sicer je znano, da so cerkve posvečene sv. Martinu, ki je zavetnik vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in podkovnih kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi, proti izpuščajem, kačjemu piku in rdečici ter za dobro rast na polju.

V nedeljo, 2. septembra, so se zbrali, da bi skupaj počastili ta veliki jubilej. Dolga je bila procesija, saj so se pred slavnostnim maševalcem nadškofom in metropolitom msgr. dr. Antonom Stresom skozi špalir gasilcev zvrstili številni ministranti, narodne noše, predstavniki društev in praporščaki, ki so zasedli mesta v cerkvi, kjer so v klopeh že bili predstavniki javnega in političnega življenja v kraju in državi. V svojem nagovoru je nadškof omenil, da so naši predniki, ki so postavili veliko cerkva v zahvalo Bogu in v globoki veri za izgradnjo le-teh, uporabljali najboljše, kar so poznali, tako znanje kot material. Obenem se je zahvalil vsem, ki skrbijo, da se ta dediščina ohranja tudi našim potomcem. Ne glede na to, kako so cerkve opremljene bogato ali preprosto, je na prvem mestu njena duhovna vloga, se pravi krepitev globoke vere, saj se v njej srečujemo z vstalim Jezusom. A naše srečanje z njim mora biti ne le znak zunanje pobožnosti, ampak naše globoke osebne vere, kajti, če naše srce upodobimo po Jezusovem srcu, tedaj bodo tudi naša dejanja podobna njegovim. Na koncu svete maše je čestital in izrekel priznanje vsem, ki karkoli storijo za cerkev in skupnost, v kateri živijo, v želji, da bi poglabljali svojo ljubezen in pričevanje v njej še naprej. V zahvalo je iz rok otrok prejel škofovsko palico, ali pastirsko palico iz hrasta, ki pomeni tudi dob in v kateri je skrita simbolika trdnosti in skromnosti. In ko se oziram nazaj, mi v ušesih še vedno zvenijo besede domačega župnika Jureta Ferleža o ženski, ki že 40 let živi v Ameriki in šele ko vidi cerkev, ve, da je doma. Tokratno slovesnost so polepšali s svojim petjem otroški zbor pod vodstvom Tine Grošelj, družinski z Matejo Starbek Zorko in mešani pevski zbor, ki ga vodi prof. Janez Osredkar. A brez duhovne priprave tudi lepo okrašena cerkev nič ne pomaga, saj se spomnite besed, ki jih je sv. Frančišku naročil Jezus: Pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!  Z takšnimi ljudmi in takšnim duhovnim vodjem popravilo res ni težko.