Čeprav jih je življenje v dvoje z drugačnim načinom življenja, ko sta se morala ozirati eden na drugega, ko so prihajali otroci in ... mnogo naučilo, so zakonski jubilanti z zanimanjem prisluhnili tokratnemu nagovoru duhovnega pomočnika Ivana Povšnarja. Na začetku svete maše jih je pozdravil Andrej Burja, ki je svoje misli strnil v besede zahvale in prošnje za vsako jubilejno leto. Ob somaševanju duhovnega pomočnika je slovesno sveto mašo vodil domači župnik Andrej Svete, ki je zbranim jubilantom zaželel še mnogo lepih let v zakonu. V svojem nagovoru je duhovni pomočnik spregovoril o obcestnem kamnu in njegovim pogovorom z dečkom. Na koncu je deček ugotovil, da je kamen brez srca, a mu slednji odgovarja, da je zato tak, ker ga je takšnega ustvaril Bog in da naj človek ne bo tak, saj mu je Bog ustvaril srce, zato da bo znal biti hvaležen, kajti z nehvaležnostjo spremeniš srce v trdi kamen. Nehvaležnost človeka vleče k tlom in ga tlači, hvaležnost pa pokaže človekovo srce, ki je zlato in takšen človek je dragocen človek. Ob tem ni pozabil naglasiti, da je danes dan, ko se lahko možje zahvalijo svojim ženam in žene svojim možem, oboji skupaj pa Bogu, da imajo drug drugega za oporo. Še nekomu se moramo danes zahvaliti: starim staršem, bratom in sestram, duhovnikom in učiteljem, kajti vse, kar znamo, smo prejeli od njih ob pomoči Boga, Device Marije, angelov, svetnikov. Ob pomoči mešanega pevskega zbora, ki ga vodi Lojze Pezdirc, smo zapeli zahvalno pesem in se tako še enkrat zahvalili za vse prejeto v tem letu. Po končani sveti maši so se jubilanti napotili v župnišče, kjer so ob pogostitvi, ki so jo pripravili sodelavci Karitas, obujali spomine na minula skupna zakonska leta in tudi zapeli, saj veste, da tista: Kol'kor kapljic, tol'ko let ... ni smela manjkati. Še spomin na tokratno srečanje in počasi so odšli vsak na svoj dom.