Simona Kermavnar

Leta 1630 je takratni provincialni minister frančiškanske province sv. Križa Mihael Kumar naročil zvon za podružnično cerkev sv. Barbare na Ravniku pri Hotedršici. Na njem piše: HANC CAMPANAM CURAVIT A. R. P. MICHAEL CHVMAR MINISTER PROˢLIS IN HONOREM B. M. MAGNAE MATRIS ET S. P. N. FRANCISCI ANNO 1630. REFVSA ANNO 1728; HEINRICH RAVCH LABACI ANNO 1728.; S. DEUS S. FORTIS S. IMMORTALIS MISERERE NOBIS AMEN.

Kratica A. R. P. pomeni Admodum Reverendus Pater, po slovensko »prečastiti oče«, S. P. N. pa Seraphicus Pater Noster, torej »naš serafinski oče«, kar je v frančiškanski tradiciji ustaljena oznaka za sv. Frančiška Asiškega. Donatorski in dopolnilni napis na krilu bi lahko prevedli: »Za ta zvon je poskrbel prečastiti pater Mihael Chvmar, provincialni minister, v čast blaženi Veliki Materi in našemu serafinskemu očetu Frančišku, leta 1630. Ponovno ulit leta 1728; Heinrich Rauch v Ljubljani, leta 1728.« Napis na vratu pa se v prevodu glasi: »Sveti Bog, sveti Mogočni, sveti Nesmrtni, usmili se nas. Amen.«

Klobuk zvona krasi vegetabilna bordura, pod vratom pa maskeroni in girlande, na osrednjem delu so štirje figuralni reliefi: Križani, Devica Marija kot Apokaliptična žena, sv. Frančišek sprejme Kristusove rane in sv. Anton Padovanski.[1–3]

Frančiškani in slovenska provinca sv. Križa

Red manjših bratov (Ordo fratrum minorum, OFM), ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški (1182–1226) leta 1210, je bil že v začetnem obdobju organiziran v province. Današnja Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa ima svoje zgodovinske korenine v bosenski vikariji, ustanovljeni leta 1339. Ta je leta 1514 razpadla na dve provinci: Bosno Srebreno, ki je obsegala samostane pod turško oblastjo, in Bosno Hrvatsko, ki je obsegala samostane na območju današnje Hrvaške in Slovenije. Bosna Hrvatska je bila leta 1517 povzdignjena v provinco, leta 1631 pa je dobila ime Provinca Bosne Hrvaške in Kranjske sv. Križa (Provincia Bosnae Croatiae et Carnioliae S. Crucis). Iz te province, ki se je skozi stoletja večkrat preimenovala in ozemeljsko preoblikovala, se je razvila današnja Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa.[4]

Frančiškani iz Bosne so se pred osmanskim prodiranjem umikali proti zahodu in prišli tudi na območje današnje Slovenije, leta 1565 so se naselili tudi na Sveti Gori nad Gorico. Nastanek svetišča je povezan z legendo o prikazanju Device Marije pastirici Urški leta 1539. Samostan je sodil med pomembnejše v provinci; v 17. in 18. stoletju je bila tam tudi ena njenih študijskih hiš.[5]

Napis na ravniškem zvonu predstavlja pomemben dokument tudi za zgodovino frančiškanske province. Leta 1630 je bil izdelan po naročilu provincialnega ministra Mihaela Kumarja, leta 1728 pa ga je ljubljanski zvonar Heinrich Rauch ponovno ulil. Rauch je istega leta pridobil tudi ljubljansko meščanstvo. Umrl je 15. maja 1732, star 38 let, pokopali pa so ga prav pri frančiškanih.[6]

Mihael Kumar in njegova kariera

Kumar se je rodil v naselju Grgar, le nekaj kilometrov oddaljenem od Gorice in samostana na Sveti Gori. Kot leto njegovega rojstva se najpogosteje navaja 1598,[7] kar pa je očitno napačno, če upoštevamo njegovo nadaljnjo življenjsko pot: že med letoma 1602 in 1609 se je kot frančiškanski gojenec šolal v Benetkah in Padovi, filozofijo in teologijo pa je študiral na Dunaju in v Rimu.[8] Leksikon Osebnosti kot letnici njegovega rojstva navaja »1589 ali 1598«.[9] Avtor gesla v Slovenskem biografskem leksikonu je prav tako navedel letnico 1598,[10] vendar je uredništvo SBL na podlagi arhivskega vira[11] datum rojstva pozneje popravilo v leto 1581, kar se glede na podatke o njegovem šolanju zdi verjetnejše oz. pravilno.

V provinci sv. Križa je bil Kumar dva mandata zapored provincialni minister, med letoma 1625 in 1631, – torej tudi v času, ko je naročil zvon za cerkev sv. Barbare na Ravniku. Opravljal je še številne druge visoke službe v redu in Cerkvi. Leta 1628 je bil v Rimu izvoljen za definitorja reda. (Definitor je svetovalec provincialnega ministra). Po katastrofalnem požaru leta 1629, po katerem je bil trsatski frančiškanski samostan potreben temeljite obnove, je bil Kumar njen glavni pobudnik in obnovitelj; vir iz leta 1631 ga omenja kot »častitega patra Mihaela Chumarja iz Goriškega, tedanjega provincialnega ministra in tedanjega generalnega definitorja«.[12] Leta 1631 je postal provincialni minister avstrijske frančiškanske province s sedežem na Dunaju, hkrati pa je opravljal tudi službo generalnega definitorja, generalnega komisarja reda za nemške dežele in cesarskega svetnika. Od leta 1637 je imel plemiški naziv – Mihael Kumar pl. Chumberg oz. von Chumberg.[13] Novembra 1638 je bil imenovan za škofa naslovne škofije v Noveni v severni Afriki, naslednje leto pa je prejel še naslov christopolitanskega škofa (Christopolis v Mali Aziji). Cesar Ferdinand III. je 16. aprila 1639 na predlog ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija potrdil njegovo imenovanje za pomožnega škofa v Ljubljani, leta 1640 pa ga je imenoval za prošta ljubljanskega kapitlja.

Scarlichi je še istega leta umrl. Kot generalni komisar je Kumar vizitiral več provinc oz. predsedoval njihovim kapitljem. Prav pod njegovim vodstvom je definitorij sprejel odločitev o preselitvi redovnega študija filozofije s Trsata na Sveto Goro. Bil je tudi posvečevalec kapucinske samostanske cerkve v Svetem Križu pri Vipavi.[14] Leta 1642 je kot ljubljanski pomožni škof v Vipavski dolini posvetil podružnično cerkev sv. Trojice v Orehovici, oltar sv. Rešnjega telesa v podružnični cerkvi sv. Kozme in Damijana v Podnanosu ter gotsko cerkvico sv. Servula skupaj z oltarjem v Podragi.[15]

Njegov naslednik škof Oton Friderik Buchheim (na čelu ljubljanske škofije 1641–1664) pa mu je bil zelo nenaklonjen; med drugim je prišlo do spora glede pristojnosti med škofom in kapitljem.[16] Morda je tudi v tem mogoče iskati vzrok, da se je Kumar leta 1650 odpovedal ljubljanski proštiji in zaprosil za novomeško. Cesar Ferdinand III., ki ga je že pred tem imenoval za cesarskega svetnika, mu je ugodil in mu 14. junija 1650 podelil novomeško proštijo. Kumar je umrl 10. junija 1653 v Novem mestu. Pokopan je bil v frančiškanski cerkvi,[17] v skupnem grobišču manjših bratov.[18]

Kumar ter ljubljanska knezoškofa Hren in Scarlichi

Kumar je z devetim ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom zgledno sodeloval, prav tako – kot že omenjeno – z njegovim naslednikom Rainaldom Scarlichijem. Oba škofa sta frančiškanom tudi sicer izkazovala veliko naklonjenost. Leta 1639 je Scarlichi papeža prosil za potrditev Kumarjevega imenovanja za sufragana oz. koadjutorja, torej za sebi podrejenega škofa in namestnika. Pri tem je posebej poudaril »sposobnosti in kreposti patra Mihaela Kumarja, njegovo poštenost, razumnost (intelekt), pobožnost, izkušenost pri opravljanju funkcij in druge kreposti«.[19]

K ikonografiji ravniškega zvona

Glede na frančiškansko obarvano ikonografijo prizorov in napis, ki pravi, da je prvotni zvon priskrbel frančiškanski provincialni minister Kumar, se ponujata dve možnosti. Prva je, da je livar Rauch pri ponovnem ulivanju 1728 uporabil nov model, vendar pri tem ponovil starejšo ikonografijo; druga pa, da je bila pri izdelavi novega zvona uporabljena kar stara predloga.

Osrednji ikonografski motiv na zvonu prikazuje sv. Frančiška v trenutku, ko leta 1224 na gori La Verna prejema stigme. Gre za enega najbolj razširjenih prizorov iz svetnikove legende in hkrati za enega ključnih motivov frančiškanske ikonografije sploh, saj je Frančišek s prejetjem stigem postal alter Christus (»drugi Kristus«). Svetnik v frančiškanskem habitu je prikazan na desni, nasproti njega pa seraf s šestimi krili, v katerem se prikazuje Križani. Čeprav je prizor zaradi mestoma plitvega in obrabljenega reliefa nekoliko težje razbrati, je jasno videti žarke, ki iz Kristusovih ran segajo proti Frančišku. Serafi predstavljajo najvišji angelski kor. Tradicionalno so povezani z ognjem, kar izhaja iz videnja preroka Izaija: »Serafi so stali pred njim. Vsak je imel šest peroti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema noge in z dvema je letal« (Iz 6,2).

Zaključek

Na podlagi navedenega lahko ikonografski program ravniškega zvona razumemo kot premišljeno celoto. Zvon je bil po zaslugi tedanjega provincialnega ministra province sv. Križa Mihaela Kumra izdelan leta 1630. Istega leta je umrl tudi ljubljanski škof Tomaž Hren, s katerim je bil Kumar tesno povezan.

V frančiškanski duhovnosti ima marijansko češčenje posebno častno mesto, Mater Božjo pa je posebej častil tudi škof Hren. Njegov izrek Laus Deo eiusque Magnae Matri Virgini (»Slava Bogu in njegovi Veliki Materi Devici«), znan tudi kot Hrenovo geslo,[20] daje omembi Magnae Matris na zvonu posebno težo.

Pomemben vidik predstavlja tudi ponovni ulitek leta 1728. Heinrich Rauch je pri izdelavi novega zvona zelo verjetno ohranil starejšo frančiškansko obarvano ikonografsko in oblikovno zasnovo.[21] Ob tem se odpira vprašanje, ali bi bilo mogoče prvotne reliefne motive povezati z delavnico oz. zvonolivarjem Elijem Somrakom (Elias Sombrakh),[22] ki je pomembno sodeloval s škofom Hrenom.

Glede na vse povedano pa tudi lokalno izročilo o »patru ali puščavniku«, ki naj bi nekoč obiskal ali celo živel v cerkvi sv. Barbare na Ravniku, morda le ni tako zelo iz trte izvito.

Opombe

[1] Kumarjev priimek se v virih pojavlja v različnih oblikah, npr. Chummer, Chumar, Kummer, Kumara.

[2] PROˢLIS je okrajšava z nadpisanim S, ki nadomešča daljšo obliko provincialis.

[3] Simona Kermavnar, »Ravnik pri Hotedršici«, v: Upravna enota Logatec. Občina Logatec, ur. Blaž Resman, Helena Seražin, Ljubljana 2014, str. 330–348: 330. V okviru umetnostne topografije Slovenije napis na zvonu še ni bil povezan s Kumarjem.

[4] Angelik Tominec, »Pregled zgodovine frančiškanov med Slovenci«, Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Slavnostni izvod v spomin sedme stoletnice smrti sv. Frančiška, Ljubljana 1926, str. 36–64: 37–45; Jože Škofljanec, »Red manjših bratov (O. F. M.) in provinca sv. Križa«, v: Frančiškani v Ljubljani. Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja, ur. Silvin Krajnc, Ljubljana 2000, str. 9–79; Bratje frančiškani. 500 let province (https://www.franciskani.si/500-let-province/?utm_source=chatgpt.com); Bratje frančiškani. Frančiškani v SLO (https://www.franciskani.si/franciskani-v-slo/?utm_source=chatgpt.com).

[5] Škofljanec 2000 (gl. op. 4), str. 49; isti, »Svetogorski samostan v Provinci sv. Križa«, v: Tristoletnica kronanja milostne podobe Svetogorske Matere Božje, ur. Monika Osvald in Matej Klemenčič, Ljubljana 2024, str. 11–26: 24 (Historia Artis. Zbirka Oddelka za umetnostno zgodovino. Podzbirka ICCHS), str. 12–14.

[6] Ivan Šašelj, »Doneski k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem«, Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko / Mitteilungen des Museal-Vereines für Krain / Comptes-rendus de l'Association du Musée de Carniole, n. v., letnik III, zv. 1, Ljubljana 1912, str. 223–231: 226, 230; Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993, str. 89–90 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 15).

[7] France M. Dolinar, Prošti novomeškega kapitlja 1493–1993, Novo mesto 1993, str. 61; isti, »Michael Chumar«, v: Erwin Gatz (ur.), Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648. Ein biographisches Lexikon, Berlin 1996, str. 63; isti, Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007, str. 545–546; Julijana Visočnik, »Mihael Kumar – »pomožni« škof v Ljubljani iz vrst frančiškanov, koadjutor ali sufragan?«, Bogoslovni vestnik, LXXVIII, 2018, str. 509–521: 511 (v opombi sicer zapiše, da letnica 1598 »praktično ni mogoča« in da se zdi 1581 vsekakor bolj verjetna); Catholic Hierarchy; Branko Marušič, »Cumar Michele (1598–1653)«, Dizionario Biografico dei Friulani.

[8] Dolinar 1993 (gl. op. 7), str. 61; isti 2007 (gl. op. 8), str. 545–546, zlasti 545.

[9] Geslo »Kumar, Mihael«, v: Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon, 1, ur. Tončka Stanonik in Lan Brenk, Ljubljana 2008, str. 583.

[10] Ljubomir Andrej Lisac in Jože Markuža, geslo »Kumar plemeniti Chumberg, Mihael«, Slovenska biografija. Primorski slovenski biografski leksikon, 1. 3. 2021; izvirno objavljeno v: Primorski slovenski biografski leksikon, 9, 1983.

[11] Arhiv Slovenskega biografskega leksikona, Ljubljana: Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, 1925; navedeno v: Slovenska biografija, geslo »Kumar plemeniti Chumberg, Mihael«.

[12] A. R. P. Michael Chumar ... tunc Minister Provincialis, ac Diffinitor Generalis actualis (gl. Conventus Tersactensis, N. 17).

[13] Federico Vidic, Verdenberg. Giovanni Battista Verda cancelliere e diplomatico nella Guerra dei Trent’Anni, Gorizia–Trieste 2020, str. 109 (Biblioteca di Studi Goriziani, 18); prim. tudi obliko »de Chumberg«.

[14] Škofljanec 2024 (gl. op. 5), str. 24.

[15] Katarina Mohar, »Orehovica«; Mina Mušinović, »Podraga«; Mina Mušinović in Helena Seražin, »Podnanos«, v: Upravna enota Ajdovščina, I–II, ur. Helena Seražin, Ljubljana 2012, str. 334, 424, 397.

[16] Ana Lavrič, »Umetnostna dejavnost škofa Otona Friderika Buchheima v ljubljanski škofiji«, Acta Historiae Artis Slovenica, 9, 2004, str. 31–69: 33.

[17] Dolinar 2007 (gl. op. 7), str. 545–546.

[18] Tominec 1926 (gl. op. 4), str. 42. Tominec kot leto Kumarjeve smrti navaja leto 1655.

[19] Visočnik 2018 (gl. op. 7), str. 516, 518.

[20] Josip Turk, geslo »Hren, Tomaž«, Slovenska biografija.

[21] Prim. Emilijan Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, zlasti str. 287–296.

[22] Ljubomir Andrej Lisac in Jože Šorn, geslo »Somrak Elija«, Slovenska biografija; Ana Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti / Die Rolle des Bischofs Tomaž Hren in der Slowenischen Bildenden Kunst, I, Ljubljana 1988, str. 162 (SAZU, Dela/Opera, 32); Ambrožič 1993 (gl. op. 6), str. 71–74.