Simona Kermavnar

Namen prispevka je na podlagi novih pisnih virov preveriti doslej uveljavljene biografske podatke o Antonu Lončariću, predvsem na podlagi dnevnika njegove hčerke Ivane Rauter, ter nekoliko dopolniti poznavanje njegove življenjske poti. Prispevek opozarja na neskladja med podobo, ki jo je pred skoraj stoletjem oblikoval Avgust Pirjevec v Slovenskem biografskem leksikonu, in novimi spoznanji, ki omogočajo širši pogled na Lončarićev družbeni položaj, gospodarski uspeh in življenjsko pot.

Pirjevčeva podoba Antona Lončarića

Politični in literarni zgodovinar Avgust Pirjevec je v Slovenskem biografskem leksikonu (1932) objavil geslo o Antonu Lončariću (priimek zapisan Lončarič), v katerem ga predstavi kot gradbenega podjetnika, rojenega leta 1830 v Selcih pri Crikvenici in umrlega leta 1902. Pirjevec navaja, da je bil »nepismen« ter da je kot mlad delavec kamnosek prišel v Slovenijo, kjer je sodeloval pri gradnji železniškega viadukta pri Borovnici. Pozneje je prevzel različna kamnoseška in gradbena dela na Kranjskem in Primorskem: gradnjo železniških objektov, cest (npr. Podbrdo; sl 4), vodovodov (npr. v Novem mestu) ter regulacijskih del v Sloveniji in Hrvatskem Primorju.^[1] Pirjevčev zapis je bil leta 2007 povzet tudi v leksikonu Osebnosti. Tudi tam sta navedeni letnici rojstva in smrti 1830 ter 1902, dodan pa je kraj smrti, Selce pri Crikvenici. Kot poklic je naveden »gradbenik«, zapis pa ponovno navaja, da se je po sodelovanju pri gradnji borovniškega viadukta naselil v Pivki.^[2]

Novi viri in nova spoznanja

Pomemben nov vir za rekonstrukcijo Lončarićevega življenja predstavlja dnevnik njegove hčerke Ivane Rauter (Johana; Yvana; v dnevniku imenovana tudi Johanca, Hanna in Hannerl). Tipkopis nemško pisanega dnevnika je pred približno dvema desetletjema Mariji Petkovšek v Planini pri Rakeku izročil Hervé Morize iz mesta Bullou v Franciji, Ivanin pravnuk in prapravnuk Antona Lončarića.

Dnevnik predstavlja pomemben dopolnilni vir, saj poleg podatkov o družinskem življenju ponuja vpogled v način, kako je družina razumela Antonov družbeni položaj in gospodarski uspeh. Ivana Rauter v njem navaja družinski spomin, da so očeta nekateri imenovali kar »Krezus Primorske«.^[3] V spletni biografski zbirki Deutsche Biographie (Johannes Koll) je Anton Lončarić naveden kot državni gradbeni mojster in veleposestnik (»Regierungsbaumeister; Gutsbesitzer«).^[4] Ti podatki odpirajo vprašanje, ali je bila podoba Lončarića kot preprostega, nepismenega kamnoseškega podjetnika ustrezna.

Antonovo poreklo

Anton Lončarić je bil sin kmeta Josipa (Josefa) Lončarića, imenovanega Rokan, in Marije Jeličić (Jelličić).^[5] Rodil se je v majhnem kraju Selce, približno 30 kilometrov jugovzhodno od Reke (imenovanem tudi Selce pri Svetem Vidu na Reki) in približno dva kilometra od Crikvenice. Pirjevec in poznejši leksikonski zapis v Osebnostih kot leto njegovega rojstva navajata 1830. V poročnem vpisu iz leta 1873 pa je zapisano, da je bil Anton takrat star 39 let, kar kaže na rojstvo okoli leta 1833. To leto potrjujejo tudi družinski podatki. Popraviti je potrebno tudi leto smrti, saj ni umrl leta 1902, kot navajajo dosedanji leksikonski zapisi, temveč leta 1903.^[6] (sl. 2)

V rodnih Selcih je bil Lončarić aktiven tudi na področju kulturnega življenja (gl. Obilježeni veliki jubileji Knjižnice Selce; https://gkr.hr/za-knjiznicare/obiljezeni-veliki-jubileji-knjiznice-selce--a-4317?utm_source=chatgpt.com).

Borovniški viadukt: začetek Lončarićeve gradbene poti

Kot mlad kamnosek je Anton Lončarić prišel v Borovnico (v času Habsburške monarhije je bilo uradno upravno ime kraja Franzdorf), kjer je sodeloval pri gradnji borovniškega viadukta, tedaj največjega zidanega železniškega viadukta v Evropi in enega najimenitnejših inženirskih dosežkov Južne železnice. Dvoetažni viadukt je bil zgrajen na trasi med Ljubljano in Trstom po načrtih Karla viteza Ghege (1802–1860). Gradnja se je začela leta 1850, objekt pa je bil dokončan 18. avgusta 1856, leto dni pred odprtjem celotne železniške povezave med Ljubljano in Trstom. Dolg je bil približno 561 metrov in visok 38 metrov. Njegova gradnja je zahtevala veliko količino obdelanega kamna in dobro organizacijo številnih delavcev.[7] Kamnoseška dela, zlasti ograja in parapetni zid, so bila izdelana zelo kvalitetno.^[8]

Za mladega kamnoseka je bilo sodelovanje pri tako velikem infrastrukturnem projektu pomembna življenjska izkušnja. Gradbišče je predstavljalo stik z modernim železniškim gradbeništvom, kjer  so bili poleg obrtnega znanja pomembni tudi organizacija dela, poznavanje gradbenih postopkov in sodelovanje pri velikih javnih naročilih. Prav tu pridobljene izkušnje so bile pomembna osnova za Lončarićev poznejši prehod iz kvalificiranega delavca v samostojnega gradbenega podjetnika.(sl. 3)

Od kamnoseka do gradbenega podjetnika

Leta 1857 se  je Anton Lončarić osamosvojil. Leta 1873 je imenovan kot "gradbeni podjetnik in trgovec" (Bauunternehmer und Handelsmann),^[9] kar kaže na to, da je deloval kot organizator in prevzemnik večjih gradbenih poslov. Po Pirjevčevem zapisu je sodeloval pri gradnji železniške infrastrukture, vodnih rezervoarjev, vodovodov, cest, snežnih zaščitnih objektov in regulacijah vodotokov. Nekatere navedbe v tem zapisu bo treba še podrobneje preveriti, med drugim tudi pripisano gradnjo novomeškega vodovoda, saj je za njegovo izgradnjo leta 1902 zaslužen predvsem dunajski inženir G. Rumpel.^[10] O obsegu Lončarićevega podjetniškega delovanja je v dnevniku pisala tudi hčerka Ivana, sicer z določeno mero pretiravanja: »Bil je edini gradbenik, ki je dobival v izvedbo vse železniške, cestne in vodnogospodarske projekte. Po vsej Kranjski, Notranjski, Gorenjski in Primorju so mu zaupali vsa velika gradbena dela. Mislim, da je svoje podjetje vodil približno štirideset let.« ^[11]

Družina in zasebno življenje Antona Lončarića

Anton Lončarić je bil poročen trikrat. Njegova prva žena je bila Marija Sekulić, s katero se je poročil v rodnih Selcih leta 1857. V zakonu se jima je rodilo osem otrok, vendar je večina umrla že v prvem letu življenja. Odraslo starost sta dočakala Frančiška in Josip (*1867), ki je pozneje nadaljeval očetovo gradbeno in podjetniško pot.

Po smrti prve žene leta 1873 se je Anton Lončarić še istega leta, 29. septembra, v Planini pri Rakeku poročil z enaindvajsetletno Johano (Ivano) Suhadolnik iz Borovnice, hčerko Johana Suhadolnika in Uršule, rojene Žitko. V Planini je med drugim skupaj s svojimi delavci na Unici zgradil betonski kamnit kanal, ki je nadomestil stari leseni kanal.[12](sl. 1)

Johana je bila vdova po Francu Robidi, posestniku in učitelju iz Dolnje Planine, kjer je imela njegova družina tudi veliko furmansko gostilno. Planina je bila takrat zaradi prometnih povezav pomembno središče.

Johanino življenje je bilo zaznamovano z zgodnjimi izgubami. Njen prvi mož je umrl le leto po poroki, star komaj 26 let, kmalu zatem pa je umrla tudi njuna hčerka. Po poroki z Lončarićem je družina živela med Selci in Planino; Ivana je zapisala, da se je njena mati zlasti v zimskem času zadrževala v Selcih, sicer pa pri družini prvega moža v Planini, kjer se je dobro razumela s taščo Elizabeto Robida. V zakonu z Antonom Lončarićem so se rodili štirje otroci. Ob rojstvu zadnjega otroka je Johana 21. septembra 1880 umrla, stara komaj 28 let.^[13] Spomin na obdobje po materini smrti je Ivana Rauter pozneje zapisala v dnevniku: »Polbratje in polsestre so odšli v Ljubljano, le oče je ostal še nekaj dni pri nas in se z babico posvetoval, kaj bo z nami. Jaz sem smela ostati pri babici, druga dva pa sta prišla v oskrbo k teti v Selce. Jeseni sem začela obiskovati vaško šolo v Planini in od učiteljice dobivala dodatne ure nemščine. Pri babici mi je bilo lepo. Le preveč svobode sem imela. Zaradi velike kmetije in gostilne babica ni utegnila nadzorovati, kam hodim.«^[14]

Tudi po izgubi druge žene Anton Lončarić ni dolgo ostal sam. Leta 1881 se je ponovno poročil, in sicer s približno dvajset let mlajšo Frančiško Mikleušić.^[15] 

Ivana Lončarič (poročena Rauter) in njen dnevnik kot zgodovinski vir

Ivana (Johana) Lončarić se je rodila 28. junija 1874 v Selcih^[16] in umrla 3. marca 1944 na Dunaju. Izročeni del njenega dnevnika obsega prvih dvajset let njenega življenja in predstavlja pomemben vir za razumevanje družinskega okolja, v katerem je odraščala, pa tudi za rekonstrukcijo življenjske poti njenega očeta Antona. V dnevniku je zapisala: »Očetova pridnost in prizadevnost mu nista dovolili počivati, dokler se ni osamosvojil. Zelo se je navdušil za gradbeništvo – in ker je bilo to področje še mlado, je začel prevzemati gradnjo betonskih objektov ter cestnih in vodnih gradenj. Njegova dobro opravljena dela so mu prinesla sloves in kmalu so mu zaupali tudi gradnjo železnic. Postal je zelo znan na Kranjskem in v Primorskem, njegovi številni delavci pa so ga kot nadrejenega zelo ljubili, spoštovali in cenili.«^[17]

Dnevnik razkriva tudi širšo mrežo družinskih in gospodarskih povezav. Ivana omenja svojo najboljšo prijateljico Mici oziroma Mitzi Kotnik, hčerko »zelo bogatega industrialca«.^[18] Družina Kotnik z Verda je bila med drugim povezana tudi z gradbeništvom; pri gradnji Južne železnice je podjetje Kotnik skupaj z Lenarčičem sodelovalo pri gradnji nekaterih železniških objektov, med drugim postajnega poslopja v Borovnici in čuvajnic ob progi med Ljubljano in Logatcem.^[19]

Po končani ljudski šoli v Planini je Ivana obiskovala nemško šolo Huth-Hanss v Ljubljani, ki jo je ustanovila na Vrhniki rojena Irma Marija Huth (1837–1900). Izbira takšne šole kaže na družbeni položaj družine, saj je bila tovrstna izobrazba namenjena predvsem otrokom premožnejših meščanskih in uradniških družin.^[20]

Izvemo pa iz dnevnika tudi druge zanimivosti, kot recimo, kaj ji je povedala babica Elizabeta o furmanih: »Furmani niso pili iz kozarcev – na mizo so postavili kar velik škaf z dvajsetimi litri vina in pili iz njega z zajemalko …« ali pa njeno videnje dvorca Haasberg: »Od tam se je odpiral pogled na grad Haasberg, sedež družine Hugo Windischgrätz. Kadar je bila družina doma, je na strehi plapolala zastava. Za sadovnjakom za gradom so se razprostirali obsežni iglasti gozdovi, skozi katere so vodile ure in ure dolge sprehajalne in jahalne poti. Za nas otroke je bilo na gradu veliko zanimivosti. Tam je bil ograjen prostor s štirimi ali petimi velikimi medvedi. Na drevesu za plezanje sredi ograde so medvedi nenehno plezali. Poleg tega so tam rasle čudovite pritlikave sadne kulture, kjer smo si pogosto skrivaj privoščili okusne hruške.«^[21] 

Ivana je svojega bodočega moža Josefa Rauterja spoznala še kot deklica v Planini, kjer je bil zaposlen kot gozdarski uradnik pri družini Windischgrätz.^[22] Poročila sta se leta 1891 v Zagrebu. Družina se je pozneje preselila v Gradec, zakonca pa sta imela devet otrok. Rauter naj bi bil izrazito nemško usmerjen, čeprav je, zanimivo, njun prvorojenec dobil ime »Leo« Janez Anton (1891–1968; v Franciji je živel pod psevdonimom Raoul Léor).^[23] 

Josip Lončarić: nadaljevanje očetove podjetniške poti

Antonov sin iz prvega zakona, Josip Lončarić, se je rodil 6. avgusta 1867 v Selcih in umrl 5. julija 1931 prav tam.^[24] Po šolanju na realki v Ljubljani je med letoma 1887 in 1894 študiral tehniko na Dunaju. Po vojaški službi se je uveljavil kot gradbeni podjetnik pri gradnji železniške infrastrukture na Hrvaškem, pozneje pa je v Ljubljani nadaljeval očetovo podjetniško dejavnost. Ukvarjal se je z gradnjo železniških objektov, mostov, predorov in cestne infrastrukture. Med pomembnejšimi projekti sta bili železniška proga Semič–Bubnjarci, zgrajena v letih 1912–1913, ter sodelovanje pri gradnji proge Knin–Pribudić. V nekrologu v Slovenskem narodu je opisan kot »markantna osebnost našega narodnega gospodarskega življenja«, njegov oče Anton pa kot gradbenik, ki je »gradil v Sloveniji vse večje ceste« in slovel kot »specialni mojster«. Avtor nadalje poudarja, da je Antonova druga žena Josipa vzgojila v slovenskem okolju in da je družina »prav za prav postala slovenska«. Bil da je tudi nadporočnik pomočnik generala Rudolfa Maistra pri osvoboditvi Maribora.^[25]

Antonov vnuk Hanns Rauter

Eden številnih potomcev Antona Lončarića je bil tudi njegov vnuk Hanns Rauter (1895–1949), sin Ivane Lončarić in Josefa Rauterja. V času nacistične Nemčije je dosegel visok položaj v SS in okupacijski upravi na Nizozemskem (omenja ga tudi Anne Frank (†1945) v svojem dnevniku; gl. Dnevnik Ane Frank, 27. marec 1943: »Rauter, visoka živina med Nemci, je imel govor. "Do 1. junija morajo vsi Židje zapustiti germanske dežele..."«). Po vojni je bil izročen Nizozemski, kjer je bil zaradi vojnih zločinov obsojen na smrt in leta 1949 usmrčen.^[26] (sl. 7) 

Sklep

Analiza doslej znanih virov in Lončarićeve omembe v literaturi kažejo, da je podoba Antona Lončarića v slovenskih leksikonskih zapisih preveč poenostavljena. Novi podatki popravljajo nekatere temeljne biografske navedbe, zlasti letnici rojstva in smrti, hkrati pa odpirajo širši pogled na njegov družbeni položaj in gospodarski uspeh.