22. Ljubljanski maraton je nedvomno dogodek, ki se dotakne vsakega ljubitelja teka. Res je, v teh 22 letih je postal pravi veliki mednarodni maraton. Tudi mi ga spoštujemo in smo se temu primerno nanj pripravljali in se ga na koncu množično udeležili. To srečo, da imaš tako lepo organiziran maraton v bližini, je pač treba izkoristiti. In smo jo tako, da smo prijavili 30 naših tekačev za nedeljske teke, še nekaj jih je teklo za svoja podjetja, v soboto so pa nastopili skoraj vsi otroci, ki trenirajo pri nas.

Pridno smo tekli in se po najboljših močeh borili proti poškodbam in utrujenosti. Pri vsem tem nam pa volje ni nikoli zmanjkalo. V  zadnjem mesecu se nam je pridružilo še nekaj tekačev, ki sicer tečejo sami, a so ugotovili, da bo učinek vadbe boljši, če bodo v skupini, kjer delamo veliko in predvsem kvalitetno. V začetku smo veselo tekali okrog Sekirice in Kališ, v zadnjem času pa smo se preselili v Zapolje, kjer smo naredili ob sredah nekaj koristnih in zahtevnih treningov. Zadnji teden smo sicer tekli bolj lahkotno, se je pa začelo živčno pripravljanje na tekmo. V četrtek smo razdelili štartne številke sledili so resni pogovori o izbiri opreme, pitju in prehrani pred in med tekmo, kakšen tempo bo najprimernejši in v kateri boks se je smiselno postaviti. Vse tako, kot to delajo čisto pravi tekači.

Na sobotnih otroških tekih so za svoje šole tekli tudi mladi člani ŠD Tek je lek, ki že pridno  vadijo v našem društvu. Hrabro so se podali na progo in si nabirali tekmovalne izkušnje za prihodnje zmage. Oba  Jakoba sta bila čisto spredaj, ostali so se pa uspešno borili z nadebudno množico. Malo smole so imeli otroci od 3.-5. razreda, ker so tekli skupaj in so bile prevelike razlike v starosti, da bi imeli vsi enake možnosti. Matic in Lina sta pa bila uspešnejša, ker sta tekmovala s svojimi vrstniki.

Nedeljsko jutro je bilo res nekaj posebnega. Že zgodaj zjutraj so bile kolone vozil proti mestnemu središču , kjer je bil start. Prva borba je bila seveda za parkirni prostor, saj je želja večine priti čim bližje. Naše zborno mesto je bilo pred Dramo. Pričakalo nas je malo megleno a lepo dopoldne s prijetnimi temperaturami za tek, vetra je bilo pa občutno preveč. Energija in napetost je hitro naraščala že pred startom teka na 10km. Tudi tukaj smo imeli nekaj svojih tekačev in tekačic. Imeli smo oba Jakoba v prvi vrsti, ki sta tudi na koncu ostala zelo blizu najboljših, čeprav sta že v soboto dobro tekmovala na šolskih tekih. Vsi ostali pa po svojih zmožnostih veselo in brez težav do cilja.

Tek na 21km je bil večji izziv za nastopajoče in tudi obrazi so bili precej bolj zaskrbljeni.  Še nekaj gasilskih sličic in odhod na start, kjer je bila kar huda bitka za ugoden položaj. Medtem, ko so se tekači trudili na cesti, so spremljevalci čuvali njihovo opremo, kar je bilo na koncu tudi pošteno utrujajoče. Sledilo je nestrpno pričakovanje najprej najhitrejših in potem naših članov. Eni sicer niso bili najbolj zadovoljni, saj je bilo za boljše rezultate preveč vetrovno, proga pa nekaj sto metrov predolga. To je malo pokvarilo sliko celega teka, vendar nismo preveč obupavali, ampak hitro sklenili, da bo drugo leto bolje. Vsi smo srečno opravili s progo brez prehudih težav in sklenili, da nadaljujemo za naslednji izziv. Počakali smo še naše maratonce, videli, da sta Mojca in Matjaž uspešno prestala prvi nastop v maratonu in se odpravili proti domu.

Na Ljubljanskem maratonu smo bili skoraj vsi člani ŠD Tek je lek lepo vidni v naši opremi, videli smo pa tudi veliko drugih tekačev iz Logatca, kar pomeni, da smo Logatčani aktivni in lepo skrbimo za svoje zdravje.