Logo MojaObčina.si

Logatec

JUTRI
15°C
5°C
SRE.
16°C
5°C

Jožef (Joža) Kapus in njegov procesijski baldahin v župnijski cerkvi v Hotedršici

Simona Kermavnar



Med drugo svetovno vojno je duhovnik in umetnik Jožef (Joža) Kapus naredil načrt za procesijski baldahin oz. nebo (po SSKJ to pomeni »streho iz dragocene tkanine«), namenjeno župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Hotedršici. Narejeno je iz satena (?) in okrašeno z vezeninami, spodnji robovi pa so opremljeni z resastimi trakovi. Nebo je tako v zahodni kot vzhodni kulturi središče žarčenja in simbol zaščite, ki jo daje ali dobiva tisti, ki je pod njim, od tod pa njegova uporaba za manifestacijo takšnega dostojanstva, moči, oblasti. V okviru Rimskokatoliške cerkve se uporablja ob procesijah, npr. za praznik sv. Rešnjega telesa (telovo; drugi četrtek po binkoštih), ko duhovnik pod baldahinom nese hostijo v monštranci, torej Kristusovo telo (Najsvetejše).



Z izrazom vezenina označujemo okrasni izdelek, navadno na tkanini, ki je izdelan s šivanko in vezilno nitjo. Ta je lahko bombažna, lanena, svilena, zlata. Znano je, da so vezli že v starem Egiptu, Grčiji itd., znani so izjemno dragoceni primerki srednjeveških vezenin, od sredine 19. stoletja pa je zaradi širjenja vzorčnih industrijskih tkanin pomen vezenin upadel. Pri nas je ročno vezenje doživelo ponovni razcvet prav med obema svetovnima vojnama (Knific).



Hotenjsko nebo je kot običajno pravokotne oblike, z vezeninami so okrašene vse štiri zunanje, vernikom vidne na okvir obešene tkanine, tako daljši kot krajši, ter notranja stran vrhnjega dela, ki vernikom ni vidna. Ikonografija je razumljivo polna evharistične simbolike. Evharistija je po besedah sv. Tomaža Akvinskega sama po sebi največji čudež: Jezus, ki kot Bog in človek na poseben način postane navzoč v kruhu in vinu. Umetnik pa je na prefinjen način opozoril tudi na grozote tedanje vojne.



Na obeh daljših stranskih platnih je na sredini upodobljena hostija s Kristusovim monogramom, iz katere sijejo žarki. Na eni strani je za njo doprsna podoba Kristusa z v pest stisnjeno prebodeno desnico, na obeh straneh glave v višini njegovih ušes izhaja po en žarek z napisom GOSPOD (levo) in POSLUŠAM (desno). Polje flankirata beli liliji, ki simbolizirata čistost; obdani sta z mandorlo, stoječo na stilizirani njivi.Na drugi strani je hostija z zlato kronico postavljena vrh keliha, iz katerega teče kri. Ta je napolnila že obe kotanji ob strani keliha. Z dveh skal se v mlako krvi sklanjata feniksa in jo pijeta. Če povzamemo Herodotov opis v Zgodbah, naj bi bila ta sveta ptica po zunanjosti in velikosti še najbolj podobna orlu; v krščanstvu simbolizira smrt in vstajenje in je tudi metafora za Kristusovo vstajenje. Lahko bi šlo tudi za namig na čudež v Bolseni leta 1263 ali 1264, ko je posvečena hostija zakrvavela, kar je bil povod za ustanovitev praznika sv. Rešnjega telesa leta 1264 pod papežem Urbanom IV. Ob tej uokvirjeni podobi je na vsaki strani dlan, ki drži oljenko. Na krajših stranicah je po en na harfo igrajoč angel. V tem se odraža tudi Kapusova ljubezen do glasbe, ki ji je pred vojno, ko je bil v župniji Leskovica, posvečal veliko časa. Na notranji strani neba je zgoraj simbolična podoba sv. Trojice, v kateri božje oko v trikotu predstavlja Boga Očeta, pod tem lebdi golob sv. Duha, izza teh dveh simbolov pa je videti krake križa, ki predstavlja Kristusa. Od sv. Duha sijejo trije žarki, stranska na šesterokraki zvezdi, osrednji žarek pa je usmerjen na veliko ribo, ki na hrbtu nosi pleteno košarico s hlebi kruha. Ribo so kot svoj simbol uporabljali že prvi kristjani v katakombah. Čisto spodaj pa je krogla s poudarjeno rdečo obrobo (kri), obdana s trnjem in posejana z (nagrobnimi) križi, ki aludirajo na posledice vojne in njene žrtve. Levo zgoraj izza krogle plove barčica, simbol negotovosti bivanja na zemlji. A vseeno je upanje, na kar namigujeta z žarki obdana kronica s križem na krogli in na desni velika dlan, ki drži križ – Kristusova roka.



Osnovno kompozicijsko načelo okrasa je tako na vzdolžnih stranicah kot na notranji strani neba somernost glede na vzdolžno in prečno os. Vsi upodobljeni simboli nastopajo kot kompaktne, obrisno jasne mase. Prevladujoče barve so pisane in čiste, modra, zelena, vijolična ter odtenki rdeče, ki dominira nad vsemi in že sama po sebi nosi veliko sporočilnost, vse od barve krvi, ognja in življenja do nesmrtnosti in moči, purpurna je npr. emblem oblasti itd. Nekateri detajli (npr. napis IHS, nimb, obroba okoli sija oljenk) so vezeni z zlato nitjo. Zlato je mdr. simbol svetlobe, popolnosti, spoznanja in nesmrtnosti ter zato tudi eden izmed simbolov Jezusa Kristusa.



Kapus se je rodil 8. marca 1903 v Lescah pri Bledu. V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano je obiskoval gimnazijo, kjer je bilo risanje (enako lepopis) eden od obveznih predmetov. Od leta 1912 pa vse do svoje smrti 1930 ga je poučeval duhovnik in slikar Gašper (Gašpar) Porenta (1870−1930), ki je v letih 1906−1910 študiral slikarstvo na akademiji v Pragi in zatem postal profesor risanja na omenjeni gimnaziji. Slikal je v oljni tehniki (portreti, krajine in nabožne slike). Bil je priznan in uspešen pedagog, ki je svojim učencem nesebično pomagal pri razvijanju njihove ustvarjalnosti. Mladi risarji so dobivali spodbude iz sočasne knjižne ilustracije, zlasti iz revialnega tiska. Med njimi srečamo tudi pozneje znana imena, kakor so Tone Kralj, Stane Kregar, Janez Mežan, Porentov učenec pa je bil seveda tudi Kapus. Ta je po maturi na šentviški gimnaziji vstopil v ljubljansko bogoslovje, v duhovnika je bil posvečen leta 1928. Kot kaplan je devet let služboval v Doleh pri Litiji, 1938 je prevzel župnijo Leskovica v Poljanski dolini. Tam je mdr. vodil cerkveni zbor in o tem napisal tudi zanimiv prispevek za glasilo Cerkveni glasbenik. Bil je zaslužen za nakup novih orgel, do leta 1941 je vodil tudi hranilnico in posojilnico. Ko ga je med vojno gestapo pregnal iz Leskovice, se je zatekel k prijatelju in sošolcu Jožetu Ferkulju v Hotedršico. V reviji Slovenskega rodoslovnega društva Drevesa je bil decembra 2003 objavljen članek »Aleja zaslužnih«, v katerem je urednik revije Peter Hawlina objavil zapise, ki sta jih napisala Jože Kapus in Jože Ferkulj, ko sta za to župnijo oblikovala nov Status Animarum, ki je po njegovem mnenju prava »zlata jama« za rodoslovce. Sledi izsek iz njunega zapisa: »[…] Ker sva hotela imenovana duhovnika tudi novi status narediti za Hotedršico, sva se odločila, da takoj dokler je še fini papir v zalogi, dava kar sama tiskati novi status. Sicer bo nekoliko dražje. Toda z ozirom na sedanje razmere, ko se je že vse tako podražilo, je bilo poceni. Ker so bile takrat razne zapore in oviranja potovanja v Ljubljano (marec-julij 1942), sva novi status naročila po pošti […]«. Po koncu vojne leta 1945 je takratni režim Kapusa obsodil na smrt in je moral bežati iz domovine, in sicer je preko Koroške in taborišča v Italiji odšel v ZDA, kjer je v škofiji mesta Wichita, največjega v zvezni državi Kansas,našel službeno mesto. Kot markantna osebnost je bil med slovenskimi emigranti v ZDA izredno priljubljen. Še naprej je gojil tudi svoj umetniški dar, ki mu je dobro služil zlasti pri obnovah tamkajšnjih cerkva. Umrl je v prometni nesreči novembra 1962. Obsežen nekrolog je bil objavljen v mesečniku Slovenska država 1. decembra 1962; časopis je bil poslan med Slovence leta 1950 v Chicagu, kasneje pa je izhajal v Torontu (Jaklitsch). Pogrebno mašo je ob prisotnosti več kot sedemdeset duhovnikov daroval škof Mark Carroll, ki je prevzel tudi pogrebne stroške (Nekrolog, Zupan). Kapus je pokopan v Fultonu (Kansas), napis na nagrobni plošči je v angleškem jeziku: FATHER JOSEPH KAPUS/ ORDAINED JUNE 29. 1928/ 1903 † 1961, pri čemer je letnica smrti napačna.



Na Logaškem je še eno Kapusovo delo, in sicer je naredil načrt za spominsko kapelo žrtvam prve in druge svetovne vojne v Rovtah (Komelj, Kermavnar 2014). Tako kapela kot baldahin sta nastala med drugo svetovno vojno. Nebo, kot rečeno, ni več v uporabi, ker je bilo pred nedavnim nabavljeno novo, odrabljeno pa je bilo stlačeno v pozabljen kot. Vsaj za ustrezen (torej mdr. ne vlažen) prostor hrambe je potrebno poskrbeti čim prej. 




Viri in literatura: Joža Kapus, Leskovica, Cerkveni glasbenik, julijavgust 1939, str. 124; Nace ?, Župnik Jože Kapus mrtev (Nekrolog), Slovenska država (Toronto), 1. 12. 1962, str. 2; Peter Hawlina, Aleja zaslužnih. Jože Kapus, Jože Ferkulj, Drevesa. Časopis slovenskega rodoslovnega društva, december 2003, str. 4749; Milček Komelj, Slovenska likovna umetnost in druga svetovna vojna, v: Slovenska kultura v vojnem času (ur. Peter Vodopivec, Drago Jančar, Katja Kleindienst), Ljubljana 2005, str. 151176: 168; Jean ChevalierAlain Gheerbrant, Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila, Ljubljana 2006, passim.; Bojan Knific, Zgodovina vezenja, v: Rokodelci in umetniki, Ljubljana 2012, str. 61; Simona Kermavnar, Hotedršica, Rovte, v: Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman; Zbirka Umetnostna topografija Slovenije), Ljubljana 2014, str. 59–74: 67, 353–372: 363; Simona Kermavnar, Obletnica rojstva Jožefa (Jože) Kapusa, Logaške novice, marec 2017, str. 12; Lidija Razložnik idr., Naših 500 pomladi pod varstvom sv. Urha: zbornik ob 500-letnici posvetitve župnijske cerkve sv. Urha v Leskovici, LeskovicaGorenja vasPoljane 2017, str. 3437, 64, 90; Helena Jaklitsch, Slovenci po svetu in njihov doprinos k osamosvojitvi ter razočaranja po njej, v: Z lepilom na podplatih. Trideset let slovenske države (ur. Ivan Janez Štuhec), CeljeLjubljana 2020, str. 373393: 373374; Jana Zupan, O župniku Jožetu Kapusu (http://www.zupnija-leskovica.si/index.php/230-o-zupniku-jozetu-kapusu, februar 2021).





Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi