Narodni buditelj Notranjske pisatelj, politik in skladatelj Miroslav Vilhar se je rodil 7. septembra 1818 poštnemu uradniku Francu iz rodu Wilicherjev, ki se je poslovenil, in materi Ivani, roj. Obreza, v Planini in kasneje živel na gradu Kalec pri Knežaku, kjer je 6. avgusta 1871 tudi umrl. Na očetovem gospostvu na Kalcu se je močno zbližal z domačini, večinoma kmeti, v Senožečah, od koder je bila njegova žena Jožefina Dejak, hči graščinskega oskrbnika, pa z narodno zavednimi izobraženci. Domači učitelj njegovih osmih otrok je bil nekaj časa pisatelj Fran Levstik, ki je pomembno vplival na Vilharjevo narodno zavest in pesniško delo. Več njegovih pesmi je ponarodelo.

Kmalu po Vilharjevi smrti so se začela prizadevanja za postavitev spomenika njemu v čast; v Knežaku so čez pet let osnovali prvi odbor ter zbrani denar naložili na hranilno knjižico. Leta 1888 so v povezavi s Pisateljskim podpornim društvom v Planini odkrili na njegovi rojstni hiši spominsko ploščo. Izdelal jo je ljubljanski kamnosek Alojzij Vodnik, kot vidimo po signaturi (Vodnik) na robu okvira desno spodaj, vendar je osnutek zanjo najverjetneje narisal Metličan Alojzij Gangl,[1] sicer avtor prvega reprezentančnega figuralnega javnega spomenika, postavljenega kakemu Slovencu, bronastega spomenika Valentinu Vodniku v Ljubljani, odkritega 1889.

Kot lahko vidimo na starih razglednicah in fotografijah, je bila kamnita neobaročna spominska plošča sprva nameščena levo zgoraj od glavnega portala mogočne Vilharjeve rojstne hiše, danes pa je na stranski fasadi. Celota učinkuje precej klavrno. Na plošči vklesani napis se glasi: V tej hiši je bil/ 7. sept. 1818. l. porojen slovenski pesnik in skladatelj/ MIROSLAV VILHAR./ Umrl na Kalci 8. avgusta 1871. leta./ Čujte gore in bregovi, Da sinovi Slave smo!/ Postavilo Slovensko pisateljsko društvo l. 1888. Datum smrti je napačen, ker je Vilhar, kot rečeno, umrl 6. avgusta.

Kakor je kasneje poročal časopis Jutro (1931), je postojnski odbor – v Postojni je namreč Vilhar obiskoval osnovno šolo – želel, da naredi Vilharjev spomenik Gangl,[2] ki pa je naročilo odklonil, ker je imel konec 19. stoletja že veliko dela s kipi za novo deželno gledališče v Ljubljani. Po letu 1900 je odbor za postavitev Vilharjevega spomenika v Postojni pod predsedstvom Josipa Lavrenčiča stopil v stik z arh. Ivanom (Janezom) Jagrom,[3] ki je pripravil načrt. Spomenik-vodnjak so slavnostno odkrili 12. avgusta 1906 na osrednjem trgu pred ljudsko šolo.

Delo v duhu secesije je simbolično opevalo Kras in Postojnsko jamo in tudi sicer je Jager želel iz zakladnice ljudske ornamentike pridobiti osnove za narodni slog, o katerem so sanjali tisti čas vsi slovanski narodi.[4] Na kamnitem podnožju z vodnjakom je bil napis: MIROSLAV/ VILHAR/ ČUJTE GORE IN BREGOVI, DA SINOVI SLAVE SMO, torej sta bili enako kot na plošči iz leta 1888 v Planini ponovljeni zadnji kitici Vilharjeve pesmi Po jezeru, bliz' Triglava. Na Jagrovem osnutku se je napis glasil MIROSLAV/ VILHAR/ SLOVENIJO VARJE/ KRAS, BURJA IN ČIČ, Vilharjevo doprsje pa je bilo oblečeno, kot vidimo. Realizirano bronasto poprsje dvojne naravne velikosti je po fotografijah zmodeliral akademski kipar Alojzij Repič, in sicer gre za varianto »klasičnega« golega poprsja. Kip je ulil livar Konrad Hohmann na Dunaju, spomenik je izklesal nabrežinski kamnosek Ivan Caharija (Zaharija) po Repičevih navodilih, saj je Jager leta 1901 preko Kitajske in Japonske že odpotoval v ZDA (Minneapolis), kjer je odtlej deloval in 1959 tudi umrl. Fašisti so spomenik 9. avgusta 1927 odstranili z glavnega trga in postavili v kot za cerkev ter ga leta 1941 končno uničili.[5] Na njegovo mesto so Postojnčani leta 1995 postavili nov spomenik z bronastim Vilharjevim poprsjem akademskega kiparja Stojana Batiča (avtorji arhitekturnega dela Stane Dolenc, Erika Merše Logar, Aleksandra Meze Leban).

Odstranitev Vilharjevega spomenika v Postojni je vznemirila vso Slovenijo in v Planini so ustanovili iniciativni odbor za postavitev novega spomenika, ki je že 24. decembra 1927 izdal spomenico o načrtovani akciji. Oklici za prispevke so bili poslani 12. januarja 1928. Velik delež denarnih sredstev so zbrali ameriški Slovenci.[6] Ključen za postavitev spomenika je bil v Ameriki živeči domačin Matija Pogorelc.Devetega avgusta 1931 odkriti spomenik[7] (RNKD ev. št. 19396) ima obliko herme, sestavljen je iz kamnitega podstavka, ki je postavljen na štiri nizke stopničaste plošče – dve sta očitno zasuti s peskom, zato spomenik ne učinkuje več tako monumentalno, kot je prvotno. Podstavek je sestavljen iz dveh nizkih kvadrov in visokega slopa, ki nosi nad 1 meter visoko bronasto Vilharjevo poprsje. Ta pogled usmerja proti rojstni hiši. Na vrhu slopa je vklesan napis MIROSAV/ VILHAR. Poprsje je izdelal v Stari vasi pri Postojni rojeni akademski kipar in medaljer Ivan Sajevic (sig. in dat. ob strani SAJEVIC J./ 1931). Napis na podstavku se glasi: POSTAVILI NA VZPODBUDO/ JOSIPA BENEDEKA IN/ MATIJE POGORELCA/ AMERIŠKI RODOLJUBI/ IN DOMAČINI LETA 1931, pod njim je desno spodaj signatura kamnoseka Alojzija Vodnika.

Vtis, kako svečano in z narodnimi idejami prežeto je bilo vzdušje ob odkritju spomenika, lahko dobimo iz zapisa v časopisu Jutro dan kasneje: »…Po prihodu jutranjega vlaka iz Ljubljane se zbero gostje v povorko, ki krene izpred rojstne hiše skozi Gorenjo proti Dolenji Planini. Na čelu so jezdili Sokoli v krojih, za njimi izvrstna godba cerkniških gasilcev, sokoli zastavonoše s prapori društev Planina, Cerknica in Logatec, člani, članice in naraščaj v krojih, za njimi nosilci vencev gorenjske in belokranjske narodne noše, prapori gasilnih društev iz Hotederščice, Dolenjega Logatca, Gor. Logatca in Planine. Sledili so gasilci iz Planine, Gor. in Spodnjega Logatca, Hotederščice […]. Povorka je krenila skozi Sp. Planino nazaj v podružnično cerkev, kjer je bila ob 11. maša. pri kateri je pel pevski zbor ljubljanske Glasbene Matice […]. Za slavnostnega govornika je bil določen prof. dr. Puntar. Solznih oči je pričel: Slovenci, gostje! Najprej mi oprostite, da ne morem povedati tega, kar bi rad. Težko je govoriti v bližini meje. Res stoje mejniki, ampak ena reč, ki stoji še trdnejše in v katero je Vilhar veroval poleg našega materinskega jezika: vera v našo bodočnost. […]. Rojstna hiša Miroslava Vilharja, pred katero stoji spomenik, pa je sedaj last občine Planina…«.[8]

Za konec omenimo še lep izdelek umetniškega liva, in sicer nagrobno ploščo^[9] Vilharjeve matere Ivane/Johane, ki je bila nekoč na planinskem pokopališču. V Planini se je sprva pokopavalo okoli cerkve sv. Marjete (1848 povzdignjena v župnijo), leta 1836 pa so nekaj sto metrov od cerkve in zunaj strnjenega naselja ob glavni cesti posvetili novo pokopališče, kapela sv. Križa znotraj njega ima na portalu letnico 1840. Pet luknjic na stranicah nagrobne plošče priča o tem, da je bila nameščena na zid (pokopališki ali od kapele) in torej ni bila prostostoječa.

Ker je Ivana umrla leta 1839, bi eventualno lahko bila pokopana že na novi lokaciji. Kdaj in zakaj je bila plošča odstranjena s pokopališča in prestavljena v Kulturni dom v Planini (kar lahko vidimo na kartotečnem listu s fotografskimi posnetki Zvezde Koželj iz ZVKDS iz 1983., ki ga hrani INDOK center pri Ministrstvu za kulturo), je težko reči, vsekakor enkrat po 2. svetovni vojni. Planinci niso vedeli, kaj s ploščo v hramu kulture početi in so jo prenesli v Gasilski dom. Tam je kot »stara šara« ležala vse do konca leta 2018, ko jo je končno v varstvo sprejel Notranjski muzej v Postojni in je zdaj v depoju.

Plošča, ki jo obdaja trak lovorovih listov, je sestavljena iz dveh delov, osrednjega napisnega in lunete, v kateri je z žarki obdano božje oko. Napisno polje spodaj in zgoraj obdaja pas akantovih listov, napis se glasi: ANDENKEN/ FÜR DIE VERBLICHENE FRAU/ IOHANNA WILCHER/ GEBORNE OBRESA/ GEBOREN DEN 11 MAI 1729./ GESTORBEN 19. NOVEMB. 1839./ GEWIDMET/ VON IHREM TRAUERNDEN/ EHEGATTEN/ FRANZ WILCHER. Pod njim je v plitvem reliefu  upodobljena na stiliziranem hribčku vrba žalujka z lobanjo. Gre za izdelek livarne Mariazell na zgornjem Štajerskem, kar sporoča tudi signatura čisto spodaj K. K. GUSSWERK/ NÄCHST M. ZELL.

V času Ivanine smrti konec tridesetih bi sicer bolj pričakovali izdelek domače livarne z Dvora pri Žužemberku, ki je prav takrat najbolj množično izdelovala litoželezne nagrobne plošče. A očitno je bil na Postojnskem sloves mariazellske livarne velik. V pokopališki kapeli na pokopališču v Postojni sta se ohranili dva njihova tovrstna izdelka, plošča poštnega mojstra Heinricha pl. Hueberja († 1819) in postojnskega župnika Andreja Magajneta († 1818), ki sta obe tudi signirani (k. k. Eisenguswerk bey Mª  Celle).[10]

V primerih, ko lokalna skupnost ne ve, kaj početi s premično kulturno dediščino, je prestavitev le-te v muzej (če obstaja možnost) res najboljša rešitev. Sicer pa bi morali verjetno stremeti k temu, da vsak kraj (po)skrbi za svojo kulturno dediščino, saj s tem sam pridobiva na vrednosti in pomenu. Artefakt je v muzeju hočeš nočeš iztrgan iz konteksta, ki je še kako pomemben, hranjen v depoju pa je itak bolj kot ne prepuščen pozabi.