Logo MojaObčina.si
JUTRI
9°C
0°C
NED.
1°C
-4°C

Podobar Jernej Jereb (1838–1929)

Simona Kermavnar

 

Umetnostni in kulturni zgodovinar ter teolog Viktor Steska (18681946) je v Zborniku za umetnostno zgodovino leta 1943 v svoji predstavitvi podobarja Jerneja Jereba opisal kot »človeka blage narave, zanesljivega delavca in temeljitega restavratorja«. Običajno Jereba obravnavajo kot metliškega podobarja, a rojen je bil na Vrhu Svetih Treh Kraljev, ki je danes v logaški občini, v njegovem času pa je sodil v tedanjo žirovsko občino. Več kot desetletje pa je preživel tudi v Idriji. V Arhivu Belokranjskega muzeja Metlika hranijo edino Jerebovo upodobitev. Gre za fotografijo, ki je sodeč po starosti upodobljenca nastala v poznih osemdesetih letih 19. stoletja. Jereb je prikazan dopasno, z bujno in  že kar boemska frizuro, v pokrčeni in rahlo privzdignjeni desnici drži neidentificiran predmet (morda modelček za kakšno večjo svojo stvaritev), njegov smeli pogled je usmerjen v daljavo in navzgor.

Podobarstvo je bilo v 19. stoletju na Slovenskem odločilno kot umetnostni izraz preprostih, a zlasti po sredini stoletja tudi po slogovnih vzorcih razgledanih avtorjev. Znanje se je v podobarskih delavnicah običajno prenašalo z mojstra na učenca ali z očeta na sina, iz roda v rod. Čeprav na podobarje zelo pogosto gledamo nekoliko omalovažujoče, je njihov pomen nesporen. Za tipični videz naših cerkva v 19. stoletju je namreč odločilno prav njihovo delo, pa tudi marsikateri akademsko šolani kipar ali slikar je svoje umetniško snovanje začel prav v podobarski delavnici.

Zelo vpliven podobarski bazen se je v 19. stoletju oblikoval na Idrijskem. Tam sta vsak s svojo delavnico delovala dva pomembna podobarja dveh generacij Luka Čeferin (1805–1859) in Jurij Tavčar (1820–1892). Leta 1844 sta se oba predstavila tudi v Ljubljani na množično obiskani industrijsko-obrtni razstavi, ki jo je organiziralo Društvo za spodbujanje in podporo industrije in obrti v Notranji Avstriji. Jereb je bil Tavčarjev učenec v Idriji, Čeferinov sin Josip (Jožef; † 1871) pa kasneje Jerebov v Metliki.

Jernej Jereb se je, kot rečeno, rodil 22. avgusta 1838 na Vrhu Svetih Treh Kraljev (št. 8). Po sredini stoletja je odšel v uk k Tavčarju. Pri njem naj bi ostal dolgih trinajst let, torej vse do okoli leta 1864, sprva kot vajenec in potem kot pomočnik (Steska, Žitko, Dular). Glede na to, da se je že 1858 podpisoval kot kipar v Idriji – »Bildhauer in Idria« (npr. datirana risba za Dragatuš, 11. 7. 1858) –, se je najverjetneje osamosvojil kar nekaj let prej.

Potem se je za nekaj mesecev zaposlil v Kamniku pri mojstru Matiji Ozbiču († 1888), ki je bil rojen na Črnem Vrhu nad Idrijo, nato pa je odšel v Kranj, a spet le za kratek čas, saj so naročila v glavnem prihajala iz Bele Krajine. Ko je še živel v Kranju, je naredil véliki oltar za župnijsko cerkev sv. Petra v Črnomlju, za katerega je načrt oskrbel suhorski župnik Janez Škofic. Steska je v zvezi s tem oltarjem zapustil zanimiv zapis: »Ko ga je vozil na dveh vozeh v Črnomelj skozi Toplice in Črmošnjice, se je v Vrčičah voz prevrnil in bi kmalu Jereba ubil. Pogodba se je glasila, da dobi za ta oltar 700 gold. In od vsake podružnice vedro vina. Vina pa ni dobil. Zato je imel od tega oltarja škodo.«

Leta 1871 se je Jereb poročil ter se še istega leta naselil v Metliki, kjer je odprl tudi podobarsko delavnico. Le-to je za njim prevzel in do smrti 1951 vodil sin Vincenc. Pri hiši se je reklo »Pri Piltaverjevih« (nem. der Bildhauer – kipar).

V Jerebovi delavnici se je poleg njegovih treh sinov Jerneja, Rafaela in Vincenca izučilo več podobarjev, poleg omenjenega Josipa (Jožefa) Čeferina vsaj še Ludvik Grilc (†1910), ki je prav tako prišel iz Idrije. Gotovo pa je najbolj znan Jerebov učenec Metličan Alojz Gangl (1859–1935), kasneje akademsko šolan kipar, mdr. avtor prvega reprezentativnega figuralnega javnega spomenika postavljenega v čast kakšnemu Slovencu, spomenika pesniku Valentinu Vodniku iz leta 1889 v Ljubljani.  

Pesnik, pisatelj in muzealec Jože Dular je leta 1965 v Dolenjskem listu (zapis ponovljen v Prošel je pisani vuzem…1995) opisal zadnja leta Jerebovega življenja: »Jernej Jereb je delal še v visoki starosti. Ko je dve leti pred smrtjo kupil v Metliki hišo na Hribu in jo še isto leto izročil sinu Vincencu, je pisal najmlajši hčeri Justini Japelj, ki je z možem živela v Igranih blizu Makarske, da bi pri njej rad preživel večer svojega življenja. Hči in zet sta res prišla ponj. Sprva mu je bilo skoraj žal zapustiti Metliko. Nato pa je le odšel z njima v Igrane in nato v Drvenik. Pri morju se je poleti skoraj vsak dan kopal, češ da se v tisti vročini ne da živeti. Ljudje so se čudili temu devetdesetletnemu kopalcu…« Leta 1926 je Jereb torej odšel k hčerki v Dalmacijo, umrl je februarja 1929 na Vrboski na otoku Hvar, kjer je tudi pokopan (Brancej, Dular).

Ohranjenih je več Jerebovih načrtov za oltarje, ki jih odlikuje precizna risba, navadno s svinčnikom ali tušem. Običajno so akvarelirani, več je tudi signiranih. Nekaj je tudi slik in risb z različno posvetno motiviko. Pri risbah se vidi se, da je imel mojster hitro in zanesljivo potezo, slogovno pa ta dela segajo od baročnih in rokokojskih do nazarenskih. Vse hrani Belokranjski muzej v Metliki. Podobarjevo zapuščino je muzeju leta 1962 podarila omenjena Jerebova hčerka Justina, poročena Japelj.

Sonja Žitko (1989) je Jerebova kiparska dela označila kot tedaj specifične sakralne plastike romantičnega historizma. Tako kot več podobarjev se je tudi Jereb občasno ukvarjal s stenskim slikarstvom. Njegove poslikave kažejo odvisnost od izročila Layerjeve šole, ki je v Beli krajini trdoživo vztrajalo skoraj celo stoletje, vse od Josipa Egartnerja (1809–1849) dalje (Žigon 1982).

Jereb je delal večinoma za mesta in kraje v Beli krajini, na Kočevskem in Dolenjskem ter tudi na sosednjem Hrvaškem. Za eno njegovih najpomembnejših del šteje ikonostas, ki ga je naredil za leta 1903 zgrajeno grškokatoliško cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki.[1]

 

Viri in literatura, izbor

SBL; Viktor Steska, Podobar Jernej Jereb, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik 19, 1943, str. 64–65; J. D. (Jože Dular), Metliška delavnica podobarjev Jerebov, Dolenjski list, 30. 9. 1965, str. [4]; Emilijan Cevc, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966, str. 157–158; Andreja Brancelj, Metliški podobarji Jerebi, seminarska naloga, Metlika 1980; Andreja Žigon, Cerkveno stensko slikarstvo poznega XIX. stoletja na Slovenskem, Celje 1982, str. 91; Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989, str. 23, 26, 75, 101–102; Jože Dular, Prošel je pisani vuzem. Zapisi iz belokranjske preteklosti, Novo mesto 1995, str. 42–44 (Seidlova zbirka, 13. knjiga); Jože Dular, »Ganglu navdušen ʽživijoʼ!«, v: Črnomaljska in metliška knjiga. Pesmi, zgodbe in pričevanja (ur. Milček Komelj), Ljubljana 2010, str. 483–484; Mateja Breščak, Alojz Gangl – kipar na poti v moderno/ A Sculptor on his Way to Modernism (katalog razstave), Ljubljana 2010, str. 12; Lojze Potočnik, Podobar Jernej Jereb (1838–1929), Žirovski občasnik, 42, 2012, str. 132–144; Likovna priloga. Podobe Jerneja Jereba, Žirovski občasnik, 42, 2012, str. 145–152.



[1] Za poslano slikovno gradivo se najlepše zahvaljujem direktorici Belokranjskega muzeja Metlika ga. Andreji Brancelj Bednaršek in g. Leonu Gregorčiču.

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi