Cerkev Sv. Duha  na Hribu nad Planino na nadmorski višini 500 m se omenja že leta 1526 v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti (heylig Geyst), ko je dala dva goldinarja in štiri krajcarje za turški davek.[1] Upodobljena je v Valvasorjevem albumu Topographia ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679 in v Slavi vojvodine Kranjske (1689).[2] To je bila skromna cerkvica pravokotnega tlorisa z majhnim pravokotnim prezbiterijem ter z zvonikom na preslico po primorskih vzorih. V Topografiji na grafiki s podpisom bakrorezca Andreja Trosta, naslovljeni Der Marckht ALBEN Planina[3] (srednjeveška Planina se je namreč razvijala okoli gradu planinskih/albenskih gospodov) je cerkvica imenovana po nemško h. Geist. Pri opisu v Slavi je imenovana kot tretja od devetih podružnic planinske fare: cerkev Sv. Duha na Hribu Leskovec (auf dem Berge Leskouiz).[4] Polihistor tudi omenja, da v njenem zidovju raste nenavadna leska, ki se niti ne veča niti ne manjša, temveč stalno ostaja enaka.[5]

Med jožefinskimi reformami je bila cerkev zaprta in je navedena v inventarnem seznamu zaprtih podružnih cerkva v cerkniški župniji iz leta 1787. Vso opremo je dobila od cerkve sv. Roka v trgu,[6] ki jo prav tako lahko vidimo na imenovani Trostovi upodobitvi, vendar ni označena z imenom.

A čez slabih sto let je bilo čisto drugače. Iz zapisa nekega Planinčana v časopisu Zgodnja danica spomladi 1884 lahko vidimo veliko navdušenje, ki je takrat preplavilo Planino ob tem, ko so se odločili za povečanje tega svetišča: »Pri nas imamo doma precejšno nalogo. Delamo namreč "iz obljube" cerkev Sv. Duha nad Planino, kjer je že poprej bila, pa v dobrih časih zaradi neprijaznih postav cesarja Jožefa so jo pustili razpadati; zdaj pa, ko so slabi časi, ko nas pogoste povodnji, kobilice in sploh slabe letine tlačijo, so se vneli, da hočejo iz obljube prijazni hramček Božji zopet postaviti. Vže leta 1882 smo začeli zidati, in lansko leto smo ozidje pod streho spravili, pa vnanje delo večidel zveršili. Letos pa bo, upam, tudi notranja naprava doveršena. K temu delu nas je najbolj vnel imoviti gospod Anton M. v Ljubljani, nekdaj v Planini stanujoči trgovec, ker obljubil je tavžent goldinarjev, ako se dela lotimo, pa tudi v resnici nam že 1600 goldinarjev podelil. Ta stavba stane že dozdaj nad 4000 goldinarjev brez vsega materiala in vožnje, ktera je bila silno težavna, ker so mogli vse na hrib po strmem klancu s trojno priprego dovažati. Vsa vožnja bi bila proti plači stala dosti nad dva tisoč, pa vse so prostovoljno farani storili, da bi se le važna beseda v ustih starih ljudi spolnila: "Dokler ne bo cerkve sv. Duha, ne bo v Planini kruha."« [7]

Nova cerkev je bila precej večja od starejše. Zidana je iz klesanega kamna in opeke ter sledi tedanjemu okusu mešanja historističnih slogov, predvsem t. i. bizantinskemu slogu. Vzdolžni ladijski steni na zunanjščini krasijo plitve slepe niše in po trije pari pilastrov. Notranjščina je tridelna. Skozi navzven segajoč portalni del stopimo najprej v preddverje, nad katerim se dviga štirietažni zvonik. Osrednji, ladijski del je kvadratnega tlorisa in ga zgoraj zaključuje kupola na pendentivih. Nekakšna polkupola pa zaključuje zgornji del prezbiterija.[8]

Čez dobrega četrt stoletja je bila stavba potrebna popravil in leta 1907 so jo verniki s prihranjenim denarjem in prostovoljnimi darovi popravili. Župnik je v planinsko kroniko zapisal: »Stari omet je bil odluščen, treba je bilo novega. Napravili smo ga iz prav na tanko nametanega portland-cementa in ne iz roman-cementa, kakor je bil dosedaj, da bi bil bolj vztrajen proti silnim ploham, ki bijejo ob priliki na zid cerkve od burje ali od juga. Delo je prevzel štajerski priseljeni zidarski mojster Janez Bauman. Delal je solidno in je upati, da bo v prihodnje omet bolje držal.« Za obnovo sta darovala tudi knez Hugo Alfred in kneginja Matilda Windischgraetz.[9]

Po 1. vojni je razmejitev med Jugoslavijo in Italijo razkosala Planino. V letih 1919 in 1920 so v cerkev Sv. Duha vdrli italijanski vojaki. Leta 1925 je bila že »strašno zapuščena«, kot je v kroniko zapisal tedanji župnik Ivan Lovšin, velik patriot, ki ga je italijanska okupacija zelo prizadela:[10] »Ta cerkev je bila do meseca junija 1925 še na italijanskem ozemlju. Lahi so delali z njo prav vandalsko. Ni moč popisati, kaj vse se je godilo s to cerkvijo, celo kurilo se je v njej.« Mdr. je odpadel ves omet, okna in žlebovi so bili razbiti, enako line zvonika, oltar, stopnice itd. Po odhodu Italijanov je uspelo vernikom cerkev obnoviti in župnik je zapisal: »Sedaj je cerkev sv. Duha res v najboljšem in lepem stanju – vse kakor novo.«  20. septembra tega leta je bila zaradi italijanskega razdejanja tudi na novo blagoslovljena.[11]

A že čez dve desetletji jo je doletela še hujša in usodnejša nesreča. Spomladi 1943 – v njej je bila belogardistična postojanka – je bila s strani Dolomitskega odreda požgana in je od takrat ruševina. Od opreme je uspelo rešiti le oltarno sliko Prihod Sv. Duha - Binkošti, ki je hranjena v Marijini cerkvi na Planinski gori. Pred obnovo leta 2010 je bila v cerkvi sv. Roka.[12] Podobo je za novo cerkev leta 1885 skupaj s sliko sv. Antona Puščavnika naslikal vrhniški nazarenski slikar Simon Ogrin, kar je tudi zabeležil v zapiske o svojih delih in naročnikih.[13] A drugoimenovana je sedaj neznano kje, če se je sploh ohranila. Lani je bila okolica na Hribu očiščena, kar omogoča ogled ruševine nekoliko bolj od blizu, gibanje v neposredni bližini zgradbe pa je zaradi odpadanja opeke in kamenja seveda smrtno nevarno.