Na dolnjelogaškem pokopališču je med lepšimi nagrobnimi spomeniki zagotovo de Gleriev. Grobni prostor obdaja nizek betonski zidec z vdelanimi pravokotnimi stebriči, osrednji del pa zaključuje stena iz grobo klesanega kamna (pripeljan naj bi bil iz Italije), pokrita s položnim lesenim dvokapnim ostrešjem, ki ga na sredini podpira kos ležečega debla. Na desni polovici stene je v plitvi pravokotni niši zglajena plošča z imeni umrlih, na levi pa je polkrožno zaključena niša z meter visokim kipom Marije iz peščenjaka. Kip stoji na podstavku in je postavljen na prav tako grobo klesan kvader, na sprednji strani katerega je napis MARIJA/ IZPROSI JIM/ VEČNI MIR.
Imena pokojnih:
†
DRUŽINA/ de GLERIA
ANTON * 27/ 8 1859 † 15/ 6 1934
MARIJA * 12/ 9 1852 † 28/ 12 1933
――――^――――
ANTON * 24/ 4 1884 † 7/ 4 1971
ELIZABETA * 23/ 11 1898 † 7/2 1980
ALEŠ * 19/ 4 1976 † 27/ 9 1994
DUŠAN * 9/ 4 1923 † 1/8 2002
MINKA * 3/10 1928 † 3/3 2008
Anton de Gleria (1859–1934) je kot trinajstleten deček leta 1872 prišel v Logatec, in sicer iz mesteca Paularo v Karniji, na meji z Avstrijo. Sprva je kot trgovski vajenec delal v trgovini Toma Tolazzija, ki je v Logatec prav tako prišel iz Furlanije. Leta 1881 se je de Gleria poročil z vdovo Marijo Babič (prvič poročena Čuk), ki je imela majhno trgovino; skupaj sta jo povečala in razširila v trgovino z mešanim blagom. Ukvarjal se je tudi z žganjekuho, surovine je večinoma dobival iz Istre, slive iz Bosne, tropine pa iz Primorske. Po brinjevcu je bilo posebej veliko povpraševanje na Dunaju, kamor ga je pošiljal v manjših hrastovih sodčkih. Tja je v velikih količinah izvažal tudi zobotrebce, ki so jih izdelovali domačini. Poleg tega je odkupoval zdravilna zelišča (trgovina z zdravilnimi zelišči je bila prijavljena 1884.) in v sezoni maline in gobe. Za Logatčane, ki so se v 19. stoletju pretežno ukvarjali z živinorejo, je bilo nabiranje zelišč oz. njihova prodaja pomemben vir dohodka. Zaradi ugleda, ki ga je užival, je bil de Gleria tudi dolnjelogaški občinski svetnik.
Anton in Marija sta imela štiri sinove in dve hčeri. Najstarejši sin, Anton ml., je ostal doma na kmetiji. Poročil se je z Elizabeto Šemerl iz Sinje Gorice (po domače Pr' Želoc). Imela sta sina Dušana, ki se je poročil z Marijo–Minko Mihevc (po domače Pr' Maklav). Na plošči na spomeniku je napisan tudi vnuk Aleš.[1]
Tri leta po smrti Antona st. (in štiri leta po smrti njegove žene) je bil postavljen nagrobni spomenik, za katerega je kip izdelal kipar in medaljer Stane Dremelj – na podstavku je signatura z datacijo ST. DREMELJ 37 – sam spomenik pa je zasnovan pod vplivom arhitekta Jožeta Plečnika. Dremelj se je rodil leta 1906 na Vrhniki. Kot mladenič je delal v lokalni rezbarski delavnici Ivana Buha. Ta je v času prezidave cerkve sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu (župnijska je postala šele 1910.) v dvajsetih letih minulega stoletja dobil večje naročilo za prenovo oltarjev in pomagal mu je tudi Dremelj. Na dvorišču Erkerjeve domačije (prej Hammerlitz) je imel majhno delavnico, tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo Milico Hammerlitz. Obiskoval je Tehnično srednjo šolo v Ljubljani, kjer se je seznanil z osnovami kiparstva. Medaljerstva se je učil pri Antonu Severju, ki se je posvečal predvsem izdelovanju medalj in plaket. V času svojega bivanja v Logatcu je Dremelj izdelal tudi renesančno navdahnjen kamnit medaljon z reliefom sv. Boštjana, ki krasi pročelje kapele iz leta 1928, posvečene med 1. svetovno vojno padlim domačinom. Med letoma 1930–1934 je obiskoval Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, kamor je prišel jeseni 1930 skupaj s poznejšim kiparjem Zdenkom Kalinom. Diplomiral je 1934. pri profesorju Franu Kršiniću, specialko za medaljerstvo je opravil pri profesorju Ivu Kerdiću, čigar delo ga je – poleg renesančne medaljerske umetnosti – močno zaznamovalo. Izpopolnjeval se je tudi v Italiji. Leta 1936 se je z družino preselil v Ljubljano. Od leta 1946 do upokojitve je poučeval na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Razstavljal je doma in v tujini, leta 1973 je dobil Prešernovo nagrado Gorenjske. Zadnji desetletji je živel v Radovljici, kjer je 1992 tudi umrl. Pokopan je v Logatcu, in sicer v grobu Jenčič–Hammerlitz–Erker. Spomenik ima obliko križa na visokem stopničastem podstavku. Ob strani podstavka je pritrjen bakren medaljon z umetnikovim reliefnim avtoportretom, po obodu katerega teče napis STANE • DREMELJ • KIPAR–MEDALJER •1940.
Spomenik de Glerievih je torej iz druge polovice tridesetih letih minulega stoletja. Številni naši umetniki so se tako kot Dremelj v tem desetletju šolali na zagrebški akademiji. To obdobje je pri nas v prvi vrsti zaznamoval realizem, vendar, kot je opozoril umetnostni zgodovinar Igor Kranjc (Resničnost in mit…), je bilo skoraj toliko, kolikor je bilo avtorjev, tudi oblik realizma oz. realizmov. Konkretno delo bi lahko označili kot poetični realizem. Pogled od blizu pokaže prefinjeno izdelavo detajlov (npr. pri draperiji, laseh) in odraža Dremljevo odlično obvladovanje tehnike, kar je še posebej prišlo do izraza pri njegovih reliefnih portretih in avtoportretih.
Družina de Gleria, torej naročnik spomenika, je umetnika najverjetneje spoznala v času njegovega bivanja v Logatcu. Spomenik predstavlja eno od ambicioznejših del, nastalih v času tretjega preporoda Logatca v dvajsetih in tridesetih letih (ob tem kot čas prvega štejemo furmansko obdobje 1. polovice in začetka 2. polovice 19. stoletja ter drugega konec stoletja z napeljavo vodovoda). Pomembno vlogo so takrat kot naročniki umetnostno zanimivejših del imeli v glavnem premožnejši domačini, ki so skoraj vedno gojili tudi željo, da svojemu kraju zapustijo nekaj lepega, najsi bo to javni ali nagrobni spomenik, znamenje, kapela ipd. Kasneje je na Logaškem ta aspiracija žal precej usahnila.
Izbor uporabljene literature:
Janez Škrlj, Kdor ne ujame trenutja, zamuja čas, Nedeljski dnevnik, 20. 6. 1982, str. 5; Stane Dremelj: akademski kipar in medaljer (retrospektivna razstava), Radovljica 1987; Igor Kranjc, Resničnost in mit umetnosti tridesetih let, v: Trideseta leta 20. stoletja v slovenski likovni umetnosti (ur. Milena Kožuh), Ljubljana 2002, str. 5–34; Od obrti do podjetništva. Zbornik ob 30–letnici Območne obrtne zbornice Logatec (ur. Marcel Štefančič), Logatec 2006, passim.; Simona Kermavnar, Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman), Ljubljana 2014, passim. (z navedbo ostale literature); Gvido Komar, Arhitekt Jože Plečnik na Logaškem. (7). Blagoslov spomenika žrtvam svetovne vojne 1914–1918 (Dolenji Logatec, nedelja, 4. november 1928), Logaške novice, 11, november 2018, str. 23–25.
[1] Na spletnem portalu Kamra (https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/de-gleria.html) objavljeni podatek, da naj bi bil Anton de Gleria st. poročen z Elizabeto, ne drži. Tudi drugo tam zapisano v glavnem ne drži. Za tu zapisane podatke o družini de Gleria se najlepše zahvaljujem g. Dušanu de Gleria (pravnuk Antona st.). Iz njegovega osebnega arhiva je tudi tu objavljena fotografija družinskih članov.
