Simona Kermavnar

V Fototeki INDOK centra pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije hranijo kartotečni list (št. 7389), ki vsebuje fotografije treh litoželeznih pitnikov na Taboru v Gornjem Logatcu. Posnetke je 7. aprila 1986 naredil Jože Gorjup. Evidentiranje kulturne dediščine v Logatcu je takrat potekalo pod vodstvom arhitektke konservatorke dr. Nataše Štupar Šumi.

Pitniki so bili na Taboru postavljeni na začetku 20. stoletja. Ohranil se je enostavni pitnik pri hiši Tabor 16, vključno s pokrovom s signaturo proizvajalca Bopp & Reuther v Mannheimu. Ob Tržaški cesti prav tako v Gornjem Logatcu stoji le nekaj deset metrov stran Puppisov pitnik z zbiralnikom za vodo čašaste oblike, tudi  izdelek te livarne, enako kot fragmentarno ohranjen pitnik v Dolnjem Logatcu, prav tako ob Tržaški.

Med seboj domala identična stebrasta pitnika (v. verjetno okoli 180 cm) na Taboru, ki ju  vidimo na fotografiji, pa sta bila odstranjena. Povpraševanje med domačini ni razkrilo, kdaj se je to zgodilo, vsekakor pa po letu 1986. En pitnik je imel zraven litoželezno (kanelirano?) vazo/korito. Osemkotni podstavek, na katerem je stal kaneliran stebrič, je bil pri tem pitniku nekoliko višji kot pri drugem. Stebriča je pri vrhu obdajal prstan in nad njim profiliran zaključek, kronan s pecljem. Na steber je bila z vijaki pritrjena ščitasta kartuša, iz katere je izraščala s kanelurami in akantovimi listi okrašena izlivka.

Zelo podoben pitnik še danes krasi trg na Škofijah, domačini ga imenujejo »špina«. Postavljen je bil leta 1934. Tam so namreč leto prej začeli dela za razširitev tržaškega vodovoda na občino Milje, naslednje leto pa so speljali cevovod na Škofije in Plavje, pri čemer je vsaka vas dobila tudi po en tak pitnik. Osrednji trg na Škofijah je bil včasih prav zaradi špine središče družabnega in kulturnega udejstvovanja. Ker je pitnik že dodobra načel zob časa, je bil na pobudo KS Škofije s strani Rižanskega vodovoda Koper in krajanov leta 2015 v celoti prenovljen. Pri obnovi so poudarili, da »predstavlja tudi tehnično dediščino in je pomemben pričevalec zgodovine«.[1]

Podobna pitnika lahko vidimo tudi v Cerknem in na Policah na Cerkljanskem, čeprav oba na sekundarni lokaciji – prvotno sta bila namreč v središču Cerkna. Tam so sklenili  zgraditi vodovod že leta 1900, ko je bil župan Anton Kosmač. A dela kar niso stekla, šele čez dve leti so zares začeli in na Starem placu v znamenje začetka del postavili vodnjak, ki ga je iz hotaveljskega kamna izklesal domačin Jakob Kokalj (Kokelj) iz Gorenjih Novakov. Pomanjkanje denarja je projekt zavleklo vse do leta 1908.

V tem času so bili v središču Cerkna postavljeni vsaj štirje litoželezni pitniki, dva z litoželeznim zbiralnikom za vodo v obliki čaše s podolžnimi žlebiči, pritrjene na bazo stebra. O tem namreč pričajo stare fotografije in razglednice. Stali so pred staro sodnijo (sedaj Trg prekomorskih brigad 9), staro šolo na Bevkovi ulici (poslopje Ljudske šole), pred hišo št. 7 na današnji Jerebovi ulici ter na Glavnem trgu pri Andrjonovem mostu pri Rojčevi gostilni in trgovini.

V Cerknem se je ohranil le en tak pitnik, kot rečeno ne na svojem primarnem mestu. Bil je že na odpadu, a ga je z njega rešil domačin Vladimir Jereb in stoji danes pred njegovo hišo (Cesta OF 10). Je sicer neustrezno prebarvan in tudi delno poškodovan, a vsaj ohranil se je.

Prav tako iz Cerkna prihaja pitnik, ki je danes na Policah pri hiši št. 7. Najverjetneje gre za zgoraj omenjeni primerek, ki je stal na Glavnem trgu pri gostilni in trgovini Franca/Franja Rojca (po domače Prʼ Andrjonu), kjer je bilo zraven betonsko/kamnito korito za napajanje in je bil torej brez litoželezne vaze in tudi ta, ki je sedaj na Policah, je nima. Vaščani vedo povedati, da je bil prenesen iz Cerkna leta 1955, kjer so takrat ponovno urejali vodovod in pri tem vso staro litoželezno opremo zavrgli.

Ohranjeno fotografsko gradivo in stare razglednice jasno pričajo o tem, da so bili tovrstni pitniki postavljeni že na začetku 20. stoletja. A ker so prodajno uspešni modeli ostali v prodaji lahko več desetletij, so bili očitno aktualni še v tridesetih letih minulega stoletja, kot npr. »špina« na Škofijah.