Grobna kapela plemiške rodbine Windischgrätz (Windisch-Grätz) ob leta 1944 požganem in po koncu vojne nacionaliziranem gradu Haasberg v Planini[1] je bila monumentalna stavba, zasnovano kot triladijska cerkvena arhitektura z arkadno vhodno lopo pred glavnim vhodom, višjo glavno ladjo ter nižjima simetričnima stranskima in ravno zaključenima kapelama ob straneh. Glavna ladja naj bi bila zaključena z apsido. V grobnico, ki je bila dva metra pod zemljo, so vodile stopnice ob straneh.[2]
Kapela po koncu 2. svetovne vojne sicer ni bila v idealnem stanju, a kot lahko vidimo v Popisu cerkva iz leta 1954, ki ga je v okviru planinske župnije opravil takratni tamkajšnji župnik dr. Anton Strle, ni šlo za resnejše poškodbe (»razen barvnih oken, pri katerih so skoraj vse šipe razbite«).[3] Strle je bil eden zadnjih, ki je kapelo videl tako od zunaj kot od znotraj ter jo tudi opisal: »Stavba je romanski novi stil, posnemanje stare romanike. Na pročelju je mozaična slika Kristusa z dvema apostoloma in s sv. Alojzijem ter sv. Elizabeto ob straneh. Stebri ob vhodu so plemenito umetniško delo v marmorju. Enako tudi oltar, ki je marmornat. Blizu oltarja stoji razbičani in s trnjem kronani Zveličar, ca. 1,3 m visok, lesen, plemenito kiparsko delo. - Ker je bil Haasberg v zvezi z Italijo, je pač delo italijanskega umetnika. Leta 1906 je tukajšnji župnik slovesno blagoslovil nov križ v tej kapeli (listine v arhivu!).«[4]
Strletov zapis o »mozaiku Kristusa z dvema apostoloma« je lapsus, gre namreč za kiparsko skupino (Kristus z apostolskima prvakoma Petrom in Pavlom), ki je danes nad stranskim vhodom župnijske cerkve sv. Marjete. Marmornat oltar je danes vkomponiran v južni stranski oltar župnijske cerkve.[5]
Fasade so bile neometane opečne in razčlenjene z ometanimi lizenami, podstrešnimi ločnimi frizi in bifornimi okni. Na temenu dvokapne strehe je bil večji kamnit ali betonski križ. Nad dvoločnim vhodom z nizkima stebričema na visokih podstavkih ob straneh in parom na sredini se je dvigal ometni lok, vmesno polje je krasil okrogel mozaik z upodobitvijo Matere božje z Detetom v stilu bizantinskih ikon. V osrednji osi fasade so bile pri vrhu tri visoke polkrožno zaključene niše s konzolami ter v njih omenjeni celopostavni kipi. Polkrožno zaključeni polji nad bifornima oknoma ob straneh sta krasila mozaika z upodobitvijo sv. Elizabete Ogrske (Turingijske; napis ST. ELISABETH.) in Alojzija Gonzage (napis ST. ALOISIVS), ki se v merah razlikujeta le za malenkost. [6]
Sv. Elizabeta († 1231), zavetnica revnih in ubogih, je kot običajno upodobljena kot frančiškanska tretjerednica s krono na glavi, v rokah drži košarico vrtnic (vanje so se spremenili hlebčki kruha, ki jih je nesla siromakom),[7] sv. Alojzij Gonzaga († 1591) v koretlju drži v rokah razpelo in lilijo, simbol čistosti. Ikonografski izbor grofice in kneginje kraljevskega rodu Elizabete, ki je pri nas posebej čaščena v Slovenj Gradcu (nem. Windischgrätz) gre verjetno pripisati temu, da rodbina Windischgrätz izvira od tam in je po tem kraju dobila tudi ime.[8]
Še istega leta (oktobra 1954) je Okrajni ljudski odbor (OLO) Postojna na Zavod za spomeniško varstvo LRS[9] naslovil dopis, v katerem so poročali, da je bilo v grobnico vlomljeno in da so storilci razbili eno krsto. Zato so sklenili, da bo OLO Postojna okna grobnice zavaroval z železno mrežo.[10] V desetletju, ki je sledilo, so stvari nato šle hitro na slabše.
Julija 1965 se je na Zavod za spomeniško varstvo s pismom obrnil planinski župnik Stanko Debevc. Med drugim je zapisal: »Pri razvalinah gradu Windischgrätz se nahaja tudi grobna kapela istega gradu. Tudi ta bo v kratkem kup razvalin. V kapeli je še ohranjen oltar, na pročelju pa trije svetniški kipi in trije mozaiki ter še nekaj manjših stvari. Da se vse to ne uniči, se zdi pri tukajšnjem župnijskem uradu najprimerneje, vse te cerkvene artikle prenesti v farno cerkev v Planini.«[11] Takoj zatem se je na Zavodu oglasil še upokojeni logar Anton Žiberna iz Planine in poročal, da je vihar v grajskem parku podrl okoli sedemnajst dreves in da je nekdanja grajska kapela v zelo slabem stanju, streha razkrita in nezavarovana. V kapeli pa da sta še dve skulpturi.[12] Zavod se je s prenosom »cerkvenih znamenitosti« strinjal. Po svoje simpomatična pa je utemeljitev, ki jo je podala Mica Černigoj, tedanja ravnateljica zavoda: »Predmeti namreč nimajo posebne spomeniške vrednosti, so mlajšega porekla in zato spomeniška služba nima posebnega interesa«.[13]
Naslednje leto spomladi pa so očitno brez vednosti Zavod začeli kapelo rušiti,[14] grobnico s posmrtnimi ostanki sedeminštiridesetih oseb pa oskrunili in zasuli.[15] Župnik Debevc se je junija tega leta ponovno obrnil na Zavod v Ljubljani in ga obvestil, da se vrši prenos »cerkvenih predmetov«[16] iz grobne kapele Haasberg v farno cerkev v Planini. Delo da vrši v vsej svoji odgovornosti kamnosek Udovč iz Naklega pri Kranju, potem, ko je bilo doseženo soglasje s škofijstvom v Ljubljani, z Zavodom za spomeniško varstvo v Novi Gorici ter Občinsko skupščino v Postojni na eni strani ter s pooblastilom nekdanjih lastnikov na drugi strani, da se razpadajočo kapelo likvidira. Debevc je še zaprosil Zavod, če bi se nekdo oglasil v župnijskem uradu v Planini, da bi svetoval glede razvrstitve »cerkvenih predmetov« na farni cerkvi tako, da bi »odgovarjalo harmoniji stavbe«.[17]
Ravnateljica Černigojeva je dopis posredovala na Zavod za spomeniško varstvo Nova Gorica. Prosila je, da pride »kamnit reljefni križ, ki je vzidan na pročelni strani grobnice v lopi, v Notranjski muzej v Postojni ali v muzej gradu Predjama«[18] ter dodala, da njihov zavod dovoljenja za rušenje ni dal ter ponovila svoje že znano stališče o spomeniški nepomembnosti grobnice.[19]
Okras s fasade podrte kapele so torej prenesli k župnijski cerkvi sv. Marjete v Planini, za kar se je zavzemal predvsem Debevc.[20] Kipe so kot rečeno namestili v okenski odprtini nad stranskim vhodom in so tam še danes. Mozaiki so bili sprva nameščeni na glavni fasadi okoli portala v višini treh metrov od tal. Tekom časa je mozaik Marije z Detetom povsem odpadel, druga dva pa sta bila v precej slabem stanju, predvsem zaradi poškodb v obliki zračnih mehurjev in odpadlih teser. Zato so ju leta 2020[21] sneli in prepeljali v restavratorsko delavnico. Leta 2021 zaključeno delo je opravil Anton Naglost.[22] Nato sta bila iz nerjavečega jekla izdelana nosilca za namestitev mozaikov na novo lokacijo – v pokopališko kapelo sv. Križa v Planini.[23] Obnovo mozaikov je financirala družina Windischgrätz.[24]
Če je arhitektura 19. stoletja še v šestdesetih letih minulega stoletja pri nas – kot se jasno vidi tudi iz konkretnega primera – še veljala za manjvredno, je od takrat tudi slovenska umetnostnozgodovinska stroka naredila korak naprej pri njenem vrednotenju. Kapelo Windischgrätzov v Planini je tako Igor Sapač v svojem pregledu Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem označil kot »zelo kakovostno in v maniri stroge neoromanike« in jo datiral okoli leta 1900 ([25]).
Planinska župnijska kronika pa nas seznani tudi s konkretno letnico. Župnik Janez Podboj (v Planini služboval 1888–1902) je konec oktobra 1898 zapisal: »29. oktobra je bila dodelana grajska grobna kapela. Poprej majhna je bila to leto na obeh straneh razširjena. Največ je plačala troške gospa kneginja Matilda r. Radziwill. Vse delo je stalo 12.000 gl. Vodil je inžener Fiala iz Prage«([26]). Iz zapisa v kroniki je torej razvidno, da je šlo za povečanje že obstoječe manjše kapele. Naročnica povečanja stavbe kneginja Mathilda († 1918) je bila skupaj z možem knezom Hugom I. Alfredom Windischgrätzem († 1904) in drugimi člani družine v mavzoleju tudi pokopana.
Kdo pa je inženir Fiala iz Prage? Ali bi lahko šlo za češkega arhitekta Karla Fialo, ki je bil zelo cenjen kot eden od ustanoviteljev modernega spomeniškega varstva na Češkem,[27] pri nas pa je znan predvsem po sporih z arh. Jožetom Plečnikom na gradu Hradčani v Pragi?[28] Češki arhitekti in inženirji so bili na Slovenskem v 2. polovici 19. stoletja na sploh zelo priljubljeni, še posebej v luči radikalizacije nacionalnih zavesti in trenji med Slovenci in Nemci.
Omenimo še, da je rodbina Windischgrätz finančno podprla tudi novogradnjo cerkve sv. Duha na Hribu v Planini, omenjeni knežji par tudi njeno obnovo 1907.[29] Tudi ta je zidana iz klesanega kamna in opeke ter sledi tedanjemu okusu mešanja historističnih slogov, predvsem t. i. bizantinskemu slogu. Vzdolžni ladijski steni na zunanjščini krasijo plitve slepe niše in po trije pari pilastrov. Notranjščina je tridelna. Osrednji ladijski del je kvadratnega tlorisa in ga zgoraj zaključuje kupola na pendentivih, nekakšna polkupola pa zaključuje zgornji del prezbiterija.[30] Verjetno nismo daleč od resnice, če bi tudi to arhitekturo – cerkev je bila med vojno vihro 1943 požgana in je danes ruševina, a njen arhitekturni plašč je skorajda še povsem ohranjen – pripisali Čehu Fiali.
Glede na to, da je kvalitetna arhitektura haasberške grobne kapele s konca 19. stoletja žal za vedno izgubljena in da gre pri cerkvi sv. Duha za časovno in v določenih segmentih tudi slogovno primerljivo arhitekturo, bi bilo smiselno razmisliti o konservatorskih posegih na njej. Vsekakor bi bilo potrebno najprej odstraniti pravi mali borov gozdiček, ki se je razrasel na vrhu zidov. Nekatera drevesa so že zelo velika, a zidovje kljub njihovi teži in škodi, ki jo povzročajo njihove korenine, uspešno kljubuje, kar vsekakor govori v prid kvalitetni gradnji. V naslednji fazi bi bilo treba utrditi stene in ustrezno zaščititi predvsem njihov zgornji del oz. še bolje, rekonstruirati obočno in strešno konstrukcijo v celoti.
[1] Za grad in grobno kapelo gl. Igor SAPAČ, Hošperk (Haasberg), dvorec, v: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3: Notranjska. 1: Med Planino, Postojno in Senožečami, Ljubljana 2005, str. 20–42 (s starejšo literaturo); za kapelo gl. tudi Tanja ŽIGON, Grad Haasberg in knezi Windischgraetz, Logatec 1992, str. 39–45.
Pričujoče besedilo je dopolnjena različica spletnega članka podpisane 'Opomba k porušeni grobnici rodbine Windischgraetz v Planini pri Rakeku' (https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/opomba-k-poruseni-grobnici-rodbine-windischgraetz-v-planini-pri-rakeku.html, maj 2022).
Na tem mestu se najlepše zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali s slikovnim in arhivskim gradivom ter z informacijami pri pisanju članka: konservatorki Minki Osojnik (ZVKD OE NG), planinskemu župniku Francu Mačku, restavratorju Antonu Naglost (ZVKDS RC), Metki Košir (INDOK center pri MK), duhovnemu pomočniku Draganu Adamu in osebju Nadškofijskega arhiva v Ljubljani.
[2] Jože VETROVEC, Ni miru med grobovi, Tovariš, št. 29, 21. 7. 1966, str. 12–15; ŽIGON, n. d. str. 39.
[3] Anton Strle, Popis cerkva. Planina pri Rakeku (tipkopis), 11. 10. 1954 (NŠAL 19, Popis cerkva), str. 5.
[4] Prav tam.
[5] Mojca JENKO, Sakralna dediščina župnije Planina pri Rakeku, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 115–133: 124.
[6] Prvi 59, 5 x 142 cm, drugi 57 x 140, 5 cm.
[7] Rodila se je na Ogrskem očetu kralju Andreju II. in materi Gertrudi Andechs-Meranski iz znamenite plemiške rodbine, ki je imela obsežno zemljiško posest tudi na naših tleh s sedežem v Kamniku.
[8] SBL. Windischgrätz (https://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi841332/, marec 2022).
Cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu je leta 1251 posvetil stric sv. Elizabete, oglejski patriarh Bertold.
[9] Ljudske republike Slovenije.
[10] INDOK, št. 277–1954 (»Planina pri Rakeku – Windischgrätzova grobnica«, dopis 5. 10. 1954).
[11] INDOK, št. 255–1965 (»Planina pri Rakeku – kapela pri gradu«, 28. 7. 1965).
[12] INDOK, št. 255–1965 (»Planina pri Rakeku – kapela pri gradu«, 14. 8. 1965).
[13] INDOK, št. 255–1965 (»Planina pri Rakeku – kapela pri gradu«, 3. 8. 1965); enako Edo Turnher (gl. objavljeni dopis tukaj).
[14] INDOK, št. 135 – 1966 (»Planina – grobnica pri gradu Haasberg«, dopis 12. 3. 1966).
[15] Jože Vetrovec (n. d., str. 12–15) je bil priča rušenju: vse krste so bile poškodovane od udarcev s krampom, pločevina je bila zverižena, stekla na zgornjih delih krst pa zdrobljena in pomešana z lobanjskimi kostmi. Gl. tudi Tanja ŽIGON, Sakralna in posvetna stavbna dediščina, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 134–153: str. 142.
[16] Torej treh mozaikov in treh kamnitih kipov.
[17] Debevc je končal pismo: »Stroške poti in potnino povrnemo. – Zavod iz Nove Gorice je bil 17. 6. 1966 pri kapeli in delo videl, a tu se ni oglasil, marveč le poslal naknadno sporočilo glede nekega sarkofaga« (pismo datirano 22. 6. 1966; INDOK, št. 135 – 1966, »Planina – grobnica pri gradu Haasberg«). Kamnit sarkofag se danes nahaja v gradu Predjama (SAPAČ, n. d., str. 37). Tudi ta grad je bil pred drugo vojno v lasti Windischgrätzov.
[18] Velik kamnit križ, menda velike vrednosti, je bil (v nasprotju z vestno zloženo opeko) zaradi malomarnosti zdrobljen (VETROVEC, n. d, str. 14; ŽIGON, n. d. 1992, str. 39).
[19]»Danes se je pri nas oglasil še župnijski upravitelj iz Planine, ki je potrdil, da so pričeli rušiti grobnico, ker je to želja Windischgraetzovih dedičev, ker grobnice ni nihče vzdrževal, dediči pa tudi nimajo denarja za popravilo. Zato naj bi se grobnica zravnala z zemljo in preprost spomenik naj bi označeval mesto, kjer so pokopani nekdanji lastniki. Sicer pa grobnica kot arhitektura ne predstavlja nobene spomeniške vrednosti (zidana je v neoromanskem stilu v prejšnjem stoletju) […].« (INDOK, št. 135 – 1966, »Planina – grobnica pri gradu Haasberg«, 24. 6. 1966).
[20] V literaturi beremo, da je bil pobudnik rušenja grobnice prav Debevc (SAPAČ, n. d, str. 37). Glede na pietetni odnos in veliko skrb, ki jo je posvetil tej kapeli in prenosu artefaktov iz nje po tem, ko je bila likvidirana (dogajanjem okoli njenega rušenja je posvetil tudi nekaj strani v župnijski kroniki), to seveda ni res (NŠAL, Župnijska kronika Planine 1859–1899. I. [str. 79] ter op. 11, 17 tukaj).
[21] Gl. Program in predračun za konservatorsko-restavratorska dela na mozaiku na fasadi ZVKDS, Center za konservatorstvo. Restavratorski center, 2020 (ŽA Planina pri Rakeku).
[22] »Po demontaži smo delo nadaljevali s čiščenjem, ter utrjevanje z akrilnimi smolami. Večje partije mozaika so se odlepile od podlage in nastali so večji zračni mehurji katere pa ni bilo moč prilepiti nazaj na prvotno mesto. Zato smo na površino nalepili gazo. Za lepilo smo uporabili paraloid. Tako ujeto površino mozaičnih delov smo nato s pomočjo diamantnega rezila razrezali na določene dele. Spodnjo površino smo najprej temeljito očistili ter odstranili nepotrebni balast. Nakar smo jih po zmehčanju lepila pod rahlim pritiskom zravnali. Prav tako je bilo potrebno očistiti in pripraviti podlago, na katero smo jih ponovno pritrdili z kalcitno mešanico in manjšim dodatkom akrilnega veziva. Shranjene odpadle dele smo prilepili na prej označena mesta. Manjkajoče dele smo nadomestili z vložki iz bele cementne mase, površino pa z akrili primerno tonirali. Zlate površine smo pozlatili ter rahlo patinirali. Železni okvir v katerega je mozaik ujet smo očistili ter antikorozijsko zaščitili […] (gl. Anton Naglost, »EŠD 2107: Cerkev sv. Marjete – mozaik«, tipkopis, 2021, ZVKD NG).
2021).
[23] Mozaika sta nameščena vzdolž severne in južne ladijske stene, tik pod venčnim zidcem.
[24] Podatek mi je posredoval g. župnik Franc Maček.
[25] Igor SAPAČ, v: Igor SAPAČ, Franci LAZARINI, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (ur. Igor Sapač), Ljubljana 2015, str. 562.
[26] NŠAL, Župnijska kronika Planine 1859–1899. I. [str. 79].
Po navajanju Mojce Jenko (JENKO, n. d., str. 123–124) naj bi bil iz Windischgrätzove grobne kapele tudi božji grob, ki je danes v župnijski cerkvi – »dekorativni izdelek izdaja secesijske oblikovne prvine«.
V resnici gre za tipičen izdelek znanega izdelovalca steklenomozaičnih božjih grobov Eduarda Zbitka v Novi Štifti pri Olomucu na Moravskem, kar potrjuje tudi zapis v župnijski kroniki za april 1892, kjer tudi izvemo, da je bil tega leta kupljen za samo župnijsko cerkev: »Novi božji grob je slikal Janez Borovsky iz Ljubljane, menzo z grobom in nastavkom pa je prišel iz Neustifta pri Olomucu od tvrdke Eduard Zbitek, tovarna za stekleni mozaik. Slikarija je stala 150 f., menza z grobom in nastavkom 255 f. Kneginja Windisch-Graetz je darovala 50 f., knez 20 f., drugo so zložili faranje.« (NŠAL, Župnijska kronika Planine 1859–1899. I. [str. 26].
[27] BSČZ, Fiala Karel (http://biography.hiu.cas.cz/Personal/index.php/FIALA_Karel_29.11.1862-3.4.1939, junij 2021).
[28] Npr. France STELÈ, Jože Plečnik na Hradčanih, Dom in svet, 1929, str. 273–279; Tamim EL HAJE, Jože Plečnik: His Architecture in Prague for Freeedom and new Democracy, 2000, str. 40, 44; Damjan PRELOVŠEK, Jože Plečnik 1872–1957, Milano 2005, str. 134; Tomáš VALENA, O Plečniku. Prispevki k preučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela, Celje–Ljubljana 2013, str. 78.
[29] Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnijska kronika Planine 1900–1931. II.
[30] Gl. JENKO, n. d. 127; Simona Kermavnar, O cerkvi sv. Duha v Planini (https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/o-cerkvi-sv-duha-v-planini.html, marec 2023).
