” V gore sem začel zahajati že kot 11 letni mulec, ko sem utrujenima stricema in tetam, ki so izmučeni počivali na Kredarici, neopazno ušel na vrh in se neopazno tudi vrnil (naslednji dan me niso mogli tepsti z vrvjo, ker sem bil že dan prej vpisan v vpisni knjigi na vrhu). Tako sem bil ponosen na svoj podvig, da sem se zapisal goram. S 16 leti sem postal nadebudni divji plezalec, brez ustrezne alpinistične šole. Imel sem srečo, da se mi v mladih letih ni nič pripetilo, ker sem plezal kar resne smeri. Nato sem le prišel do spoznanja, da je potrebno opraviti alpinistično šolo in po treh letih sem postal alpinist ter dokaj kmalu tudi alpinistični inštruktor. Vse to sem še vedno in še sodelujem pri usposabljanju mladih na alpinistični šoli v našem klubu Vertikala.

Leta 1984 sem osvojil svojo prvo višjo goro – Kilimanjaro. Na vrhu sva bila z Iztokom Tomazinom. Potem so me visoke gore začele vse bolj privlačiti. Bil sem sem na Araratu, Mt. Keniji, Džebel Toubkal v Maroku, 2x na obeh vrhovih Elbrusa in še na nekaj tri in štiritisočakih v Kavkazu, na Aconcagui in Žulajžaku v Andih, na – za mene, najlepši skalni in ledni piramidi, sedemtisočak z imenom  Han Tengri (tako je pravilno, ker je to rusko poimenovanje v slovanskem jeziku. Angležijo ga Khan Thengri, na kar so Kirgizi kar alergični). Gora je v pogorju Velikega Tien Šana. Osvojil sem vrh Pik Lenina v Pamirju in bil v letu 1991 kot prvi državljan po osamosvojitvi Republike Slovenije na vrhu 8201 m visokega Čo Oja, ki je 6 najvišja gora sveta.

Sicer pa sem po duši popotnik in avanturist, kljub ne več rosnim letom (28.7. sem jih obrnil 72). No, pa tudi zagrizen kolesar sem, na stara leta še bolj nor, kot v mladosti.

Maruša bi šparala denar, ker ga je škoda in ga potrebujeva za onostranstvo in za uboge otroke, ki bodo ostali na tem svetu ko naju ne bo več, jaz bi pa vsako leto kam šel in na srečo je zaenkrat še po moje.”