Za nami je še ena prijetna pa tudi zanimiva in poučna čajanka. Udeležba je bila dobra, saj se nam je obetalo  predavanje o našem kraju, Logu. Gospod Marjan Gregorčič, naš sokrajan, je bil namreč tako prijazen, da nam je posvetil celo popoldne in imel predavanje o zgodovini in razvoju Loga vse od rimskih časov. S to tematiko se ljubiteljsko ukvarja že sedem let in je v raznih državnih, mestnih in škofijskih arhivih, katastrih ter knjigah rojstev, porok in smrti odkril, kdaj se je prvič omenjal naš kraj, kdaj se prvič pojavi na zemljevidih in v katastrih, koliko je bilo prvotno prebivalcev oziroma kmetij, kako se je kraj razvijal in širil skozi preteklo in polpreteklo zgodovino, kakšen je bil takrat položaj kmeta in še in še. Naredil je tudi kar nekaj rodovnikov starih družin, raziskal je ženino rodbino nazaj v preteklost, vse tja do leta 1630. Med predavanjem so udeleženci, ki so pravi domačini, povedali tudi marsikatero zanimivost, ki so se je spomnili še iz mladosti.

Po predavanju so nam naše izvrstne organizatorice in kuharice ter slaščičarke pripravile pravo presenečenje, saj so skuhale domače jedi iz teh krajev, ki so jih naši predniki nekoč jedli. Oblizovali smo se ob odličnem mlečnem močniku, pripravljenem po starem receptu, ki ga je pripravila Sonja, Kati nam je predstavila izredno okusno sladko-kislo jed s fižolom in sadjem »fižlovc«, moč smo nazaj dobili z okusno klobaso in "zasko", posladkali pa smo se z Marinkinimi izvrstnimi buhtlji ter Rafkino potico. Seveda smo vse poplaknili z izvrstno domačo kapljico, pa čaj seveda ni manjkal, saj je bila vendar čajanka! Ob jedači in pijači se je razvila živahna debata o kraju, starih družinah, njihovih življenjih in usodah, kolikor se jih je še kdo spominjal.

Zelo na kratko bom poskušala povzeti glavne zanimivosti predavanja o razvoju Loga, ki nam jih je gospod Marjan zaupal, saj je ta tema zanimiva za nas, Ložane. Zgodovina našega kraja je pestra, saj je bil Log prvič omenjen že v rimskih časih, takrat je »Pri Mlinčku« stal »miljni kamen«, od tam je bilo 9 milj do Ljubljane. V 3. st. n. št. je tu  tekla meja med Logom in Akvilejo (Oglejem), ki je bila tudi meja med ljubljansko in oglejsko škofijo. Tega mejnega kamna danes ni več. Ker se je promet med Dunajem in Trstom povečal, so ob cesti nastajale furmanske gostilne, na Logu so bile znane tri. V 16. st. so zgradili cerkev Janeza Krstnika na Skalci. V naših krajih je bil delni lastnik gozdov tudi nemški viteški križevniški red in v gozdu nad Logom so še danes vidni mejni kamni z oznako viteškega reda.

Kmetije na tem ozemlju so spadale pod ljubljanski magistrat, kmetje so bili le uporabniki. Gospod Marjan nam je zelo slikovito prikazal življenje kmeta v naših krajih v daljni preteklosti. Leta 1650 je bilo na Logu 10 kmetij, 1901 pa že 50 hiš. Leta 1730 je nastal prvi zemljevid Loga. Rojstva, poroke, smrti so se začeli zapisovati okoli leta 1563. Do leta 1703 so vse te dogodke vodili v knjigah pri sv. Petru v Ljubljani, potem pa so ustanovili brezoviško škofijo in so dogodke beležili v njene knjige. Življenje kmeta je bilo težko, bilo je veliko otrok, plačevati so morali tudi do 70 različnih davkov in delati tlako ter oddajati kmečke pridelke gospodi. Marsikdo se je prezadolžil, tako da so kmetije propadale, veliko se jih je izselilo v Ameriko, največ okoli leta 1870. Kraj se je seveda skozi zgodovino širil in razvijal, s cesto je bil povezan z Dunajem in Trstom ter Ljubljano. Leta 1895 je začel voziti tudi vlak, glavni pobudnik za izgradnjo proge  je bil ljubljanski župan Hribar. Na območju Loga so pred letom 1900 kopali tudi železovo rudo, na Drenovem Griču pa črni premog.

Leta 1937 je nastala Občina Log in župan Ivan Remškar je bil zelo zaslužen za razvoj kraja ter izgradnjo loške šole. Ustanovili so  gasilsko društvo, pobudnika sta bila župan in ravnatelj šole Valentin Vrhovec. Tudi za kulturo so poskrbeli in ustanovili »pleh musko«, za šport pa so leta 1960 zgradili loško skakalnico, ki jo je skonstruiral Stanko Bloudek, a je danes ni več. Gospodu Marjanu smo se iz srca zahvalili za poučno popestritev našega upokojenskega vsakdana.

Marjeta Filipič, foto: Sonja Kesič