Anica Vengust

O nekdanjem gradu Lukovec danes priča le še manjši vogalni kamen na travniku nad Lukovico. Grad se je dejansko nahajal na vzhodnem pobočju hriba nad Dragomerjem. Kot navaja Josip Novak, ime Lukovec prihaja iz nemške besede Lukowitz, kar bi lahko pomenilo tudi »kukati na barje«. V svoji knjigi Zgodovina brezovške župnije ga nadalje opisuje kot grad, ki »luka izmed hribov po barju«. Če si želimo grad Lukovec vizualno predstavljati, nam je v veliko pomoč edina ohranjena skica, ki nam jo je zapustil sloviti Janez Vajkard Valvasor kot bakrorez v znameniti Slavi vojvodine kranjske iz leta 1689. Nastanek gradu povezujemo s turškimi vpadi v 15. stoletju. Pred grozečo nevarnostjo so se zatekli v Kartuzijo Bistra. Svoje imetje naj bi nalagali na čolne ter po Ljubljanskem barju pluli vse do Bistre. Zgodovinske navedbe pričajo tudi o enem izmed neuspelem pobegu graščakov pred Turki, ko so obkolili celoten grad ter pobili vse njegove prebivalce. 

Pogosta usoda propadanja gradov je menjavanje lastnikov, kar je botrovalo propadu tudi gradu Lukovec na prehodu v 20. stoletje.

Lastništvo gradu Lukovec

Prvi posestniki gradu so bili grofje Barbo, kar navaja tudi Valvasor. Njihove italijanske korenine segajo daleč nazaj v preteklost, po nekaterih podatkih celo do 4. stoletja. Rodbina Barbo je bila izredno premožna in vplivna, spadali so v sloj patricijev. O njihovi moči priča tudi podatek, da je iz te rodbine izšel papež Pavel II (rojen kot Pietro Barbo). Prisotni pa so bili skoraj na vseh pomembnih položajih. Na gradu Lukovec je dejansko živel Andrej Daniel Barbo. Umrl je verjetno 16. maja 1639, ko je bil napisan njegov zapuščinski inventar. V njem med drugim zasledimo podatek, da je imel med svojim dokumenti Sporazum ali kupno pogodbo s 4. pobotnicami za grad Lukovec in tudi 4 davčne pobotnice ter dokument o obstoju desetinskega registra gradu Lukovec.[1]

Lastništvo gradu nato preide na gospode Gallen, ki pa po ženitvi preide na vicedomskega knjigovodjo Jurija Reffingerja. Njegova vdova Katarina se poroči z Avguštinom Busethom. Nadalje je last in posest prevzel ljubljanski župan Jakob Bosi in sicer po tožbah in plačilu kupnine 6100 zlatih goldinarjev v »speciah«. Majda Smole v knjigi Graščine na nekdanjem kranjskem, sicer omenja, da je Jurij Reffinger leta 1671 prodal graščino Francu pl. Zergollernu, zemljiškemu gospodu nad kmetijami na Brezovici in Radni. V zapuščinskem inventarju iz leta 1693, verjetno ob smrti Jakoba H. Bosia pa je pod številko 15 sestavek, da se je ohranila vsebina njegovega priloženega zahtevka, z datumom 9. februarja 1671. Originalni kupni zapis (Notel) je napisal gospod Hans Danijel Räffinger v svojem imenu in v imenu svojih bratov in sester ter ga naslovil na gospoda Franca pl. Zergollerna glede dvora Lukovca, ki je potem po razsodbi sodišča prešel na Hansa Jakoba Bosio po predkupni pravici.[2] Po Jakobu Bosiu je lastnik postal Jožef Lukančič. Katerega leta se je Sebastijan Rakovec Raigersfeld (r. 10. 1. 1655 – u. 15. 1. 1732) preselil na Lukovec ne vemo, toda l. 1703 je s svojo ženo Marijo Isabello Sorgfeld (r. 2. 9. 1674 – u. 28. 12. 1728)[3] že prebival na Lukovici. 

Sebastijan Rakovec Raigersfeld je bil eden od podpisnikov listine o ustanovitvi Brezovške župnije l. 1703.[4] Konec 17. stoletja je ob vznožju Soviča sezidal postojnsko graščino (Adlershofen) in je verjetno zaradi tega prodal 22. novembra 1704 za 10.000 goldinarjev graščino Lukovec, prijatelju in sorodniku po ženi, Sigmundu ali Žigu Jožefu Lukančiču von Hertenfels (r. 1. 1. 1686[5] - u. 16. 2. 1749 v Ljubljani), sin Johanna Gottharda Lukančiča iz plemiške družine iz Stare Loke. Poročil se je 2. februarja 1705 z Ano Rozino Jožefo rojena kot baronica Valvasor (r. pred 1680 – u. 2. 1. 1756 Cerkno pri Gabrovki[6]) in sta v letih od 1706 do 1708 krstila tri otroke v Brezovški cerkvi.

Po prodajni pogodbi 7. marca 1709, Ana Rozina Jožefa proda grad Lukovec Frančišku Jakobu Kovačiču pl. Schmidthoffnu (r. 1671 - u. 15. 6. 1746). Ob prejemu plemiškega naziva je spremenil priimek Kovačič v Schmidthoffen, poročil pa se je l. 1691 z Ano Felicita Kreklenin rojena Iglshofen. Drugič pa se je poročil l. 1720 z Ano Hauserskin baronico pl. Final. Bil je zelo vpliven, prisednik plemiškega deželnega sodišča v Ljubljani, njihova rodbina pa je zasedala pomembne funkcije v tedanjem času. Cesar je Frančiška Jakoba povzdignil celo v baronski stan z naslovom »und Ehrenwortt« in s pridevkom »von Schmidthoffen, Herr zu Treffen und Lukowitz«. Njihov grb se je ohranil vse do danes, nahaja pa se v notranjosti cerkve na Brezovici, kjer so v tedanjem času imeli tudi svoje klopi. 

Posestvo podeduje sin Frančišek Anton Schmidthoffen (r. 22. 11. 1694 – u. 21. 05.1768), poročen prvič dne 22. 4. 1728 z Magdaleno Judito pl. Rattkay iz Brna. Frančišek Anton Schmidthoffen je bil lastnik gospostva Trebnje in tudi Lukovca. Bil je deželni svetnik in predsednik deželnega ter dvornega sodišča. Njegov zapuščinski inventar kaže, da ni več živel na Lukovcu, ampak v hiši v Ljubljani.

Po njegovi smrti, postane lastnica Lukovca njegova hčerka Barbara Schmidthoffen (r. 1729 – u. 28. 8. 1801[7]),  prvič poročena Kirsch. Po poroki 1. 2. 1768 [8] pa preide posest v last Ivana Nepomuka Raspa (r. 3. 3. 1729 - u. 26. 5. 1802[9]), kateri je bil tudi varuh Schmidthoffovih dveh otrok v letih 1775 in 1776. Uradno je prevzel dvorec šele 4. marca 1786. Sicer pa je bila Barbara po smrti v zapuščinskem inventarju l. 1801 še vedno zapisana kot lastnica celotnega posestva. Leta 1788 je imel dvorec v lasti 3 cele kmetije in eno do četrt.[10] Ivan Nepomuk Graf von Rasp je postal dedič Krumperškega gradu pri Dobu po smrti brata Avguština Graf von Rasp (6. 11. 1784[11]). Ivan Nepomuk Rasp umre brez svojih otrok. 

Krumperk in Lukovec zapusti svoji nečakinji Mariji Ani grofici Thurn, hčeri Rozalije grofice Rasp in Ignaca Galla barona Gallensteina[12]; le ta je bila poročena z Jožefom grofom von Thurn (r. 1771 - u. 9. 8. 1829), kamornik in major prvega deželno brambovskega bataljona. Priznana  je bila za lastnico s prisojilno listino 1. avgusta 1803.[13] Ob koncu 18. stoletja verjetno na Lukovcu ni bival nobeden grajski, ampak je bil namenjen občasnim vojaškim posadkam. V spisku vojaštva na Lukovcu so navedeni samo posamezni kmečki sinovi iz bližnji vasi, ki so prišli služit vojaščino in s tem skrbeli za grajsko poslopje.[14]Zanimivo je, da so lahko mladeniči, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso mogli ali hoteli služiti vojske, služili nekakšno civilno vojsko na gradu Lukovec ali na Krumperku. Za njim ali pa za svojo materjo Marijo Ano Thurn, ki je umrla 8. aprila 1805, je prevzel posestva sin Jožef grof Thurn in Walsassina (r. 12. 11. 1802[15]- u. 29. 2. 1836). Umre na Krumperškem gradu. Po njegovi zgodnji smrti, je Lukovec podedovala njegova sestra Barbara (r. 31. 10. 1799[16]– u. 8. 7. 1885) poročena 29. 9. 1822 s Filipom Freiherr baronom pl. Rechbachom (r. 1793 - 12. 3. 1867[17]).[18]

Po letu 1800  pa vse do zemljiške odveze so se menjavali različni oskrbniki, ki so na splošno slabo skrbeli za posestvo. Že leta 1813/14 je na sodišču zaradi slabega stanja posestva Jože pl. Thurn tožil oskrbnika Matija Raka.[19]. V letih 1837 do 1839 je bil oskrbnik in upravitelj Krumperškega gradu in  Lukovca neki Jožef Dralka, o katerem drugih podatkov ni.

Leta 1839 Barbara daje lovne pravice v okolici gradu Lukovec v najem za eno leto. V času lastništva Barbare grad počasi začne razpadati. Leta 1849 Barbara da v zakup posestvo Valentinu Čudnu, s katerim pa sta že čez dve leti imela obravnavo na sodišču zaradi njegove odpovedi. Leta 1861 sta Barbara Rechbach, katera je še bila lastnica Lukovca in Janez Nepomuk Rasp imela obravnavo na sodišču, zaradi omenjenega posestva.[20] Od Rechbachove posestvo kupi 7. septembra 1863 ljubljanski trgovec Smrekar za 18.000 goldinarjev. Vse tako kaže, da je Barbara nad posestvom gospodarila vse do leta 1866. Janez Smrekar, kateri pa je umrl 4. oktobra 1866, zapusti v testamentu posestvo Tereziji Trinker. Od nje je kupil graščino 4. julija 1870 ljubljanski hotelir Luka Tavčar. Ker Luka Tavčar ni mogel poravnati Kranjski hranilnici 11.000 goldinarjev dolga, je bila 10. septembra 1888, razpisana prisilna dražba. Posestvo je za 21.000 goldinarjev kupil ljubljanski trgovec in tovarnar volnenih izdelkov na Dunaju F. M. Schmit, kateri še istega leta proda celotno posestvo s podjetjem vred z imenom Rustika-Maierhof Smrekn za 27.695 ft in 55kr (1Ft=60 kr=240 denaričev).[21][22] Zadnji lastnik je postal Jože Čuden domačin iz Lukovice.   

V preteklosti so morale kmetije zaradi uporabe zemlje zemljiških gospodov plačevati razne dajatve. Ena izmed njih je bila desetina, ki pa se je delila na žitno dajatev in dajatev od živalskega prirastka. Desetino so lahko razdelili tudi na več delov. Do nje so se praviloma »dokopali« plemiči, cerkev in premožni meščani. Med leti 1671 pa vse do leta 1850 v desetinskih registrih gradu Lukovec najdemo kmetije iz vasi Brezovica, Lukovica, Dragomer, Log (takrat je bil Log razdeljen na vas Mamole in Na lazih) in posamezne kmetije iz vasi Vnanje Gorice, Podsmreka in Dobrove. Gospodje gradu Lukovec ali kot so jih včasih poimenovali kar Brezovški gospodje, pa so imeli tudi desetine od prirastka. Drugi del pa v  zakupu od škofijskega palatinata. Dejstvo je, da so bile vse ložanske kmetije podložne ljubljanskemu magistratu, desetino pa so morale plačevati lastnikom gradu Lukovec. Zanimivo pa je, da so kmetije iz Dragomerja plačevale veliko večino dajatev Nemškemu viteškemu redu razen dveh hub (huba je posest, glede na velikost, kvaliteto obdelovalne zemlje in vse kar je vplivalo na njeno donosnost), ki sta spadali pod cerkev sv. Petra, desetino pa sta plačevali gradu Lukovec.  

Robert Bokavšek, Martin Rupnik in Marjan Gregorčič
 

[1] SI AS 309, Zapuščinski inventar B1-14,B-10

[2] SI AS 309,T.E.9 V Zapuščinski inentar (Hans Jakob Bosio 1693) B15-30,

[3] SIAS730 Dolski arhiv fas. 210

[4]J. Novak, Zgodovina brezoviške župnije, Zgodovinski zbornik, št. 58, str. 53, 

[5] Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, Ludwig Schiviz ,Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Gorica 1905, str. 30

[6] Boric  Golec, Valvazor; Men vzponom, Slavo in zatonom,  Ljubljana 2015, str 467

[7]Digitalna knjižnica Slovenije – dLib. si,, Ludwig Schiviz, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Gorica 190,  str.209

[8] Prav tam, str 162

[9] Prav tam, str 209

[10] Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982,  str. 275

[11]Digitalna knjižnica Slovenije – dLib. si,, Ludwig Schiviz,Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain str. 413

[12] Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 247

[13] Majda Smole v Graščini na nekdanjem Kranjskem, str 247 opisuje, naj bi  po smrti , Marije Ane grofice Thurn, prevzel celotno posestvo njen sin Jožef grof Thurn Walssasina s prisojilno listino 28. novembra  1825. 

[14] Tako nam kaže, na  primer izpis vojaške posadke iz leta 1800., da so na gradu Lukovec, samo Matevž Koman iz Kozarij, Gregor Čuden iz Lukovice h. št.5 in Primož Seliškar iz Lukovice h.št. 6.

[15] Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, Ludwig Schiviz ,Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Gorica 1905, str. 127

[16] Prav Tam, str.126

[17] Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, Ludwig Schiviz ,Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain,  Gorica 1905, str.252 (Šivic navaja, da naj bi bil ob smrti star 77 let, tako da pride do različnega podatka krsta)

[18] Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, Izvestja muzejskega društva l.IX. 1899) .

[19] SI AS 748 Gospostvo Krumperk, fas. 86

[20] Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, Amtsblatt zur Laibcher zeintung 25 juni1861

[21] Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 275

[22] Josip Novak,Gradovi in gradišča v brezoviški fari, Izvestja muzejskega društva 1899, letnik 9 sešitek 6, V veliko pomoč pri odkrivanju lastnikov Lukovca, mi je bil omenjeni članek, katerega sem še enkrat pregledal, dodal  nekaj svojega, predvsem datume rojstev, porok in smrti.