Izteklo se je študijsko leto za študente tujih jezikov: angleščine (2 skupini), ruščine in španščine. Najstarejši po stažu učenja so študentje angleščine, učenje poteka vse od leta 2012. Še vedno je vključenih nekaj prvih študentov, veliko je tudi novih. »Rusi« praznujejo tretje leto učenja, najmlajši so »Španci. V dveh skupinah sta mentorici naravni govorki, ki ju je k nam pripeljala ljubezen: Rusinja prof. Alla Gorše in Venezuelka prof. Anny Prada Stopar; angleški mentorici pa sva prof. Olga Drofenik in prof. Milojka Babšek, obe iz Dragomerja.
Študijsko leto so študentje doživljali in končali na različne načine: danes vam o tem pripovedujejo študentje ruščine in anglisti pri prof Babškovi.

Naše učenje ruskega jezika z Allo
Privjet (živjo)!
Ob prebranem naslovu ste verjetno najprej pomislili, »Zakaj prav ruščino?« Študentje smo ljubitelji ruske kulture, umetnosti in želeli smo potovati v Rusijo. Si tam morda ogledati čudoviti Sankt Peterburg ob reki Nevi ali začutiti utrip 14-milijonske Moskve ali pa uživati na potovanju s Transibirsko železnico, ki je z 9288 km najdaljša železnica na svetu. Pred tem pa se kaže naučiti vsaj malo ruskega jezika. Vojna v Ukrajini je naše načrte potisnila v ozadje. Z učenjem  smo kljub temu nadaljevali. Ob izbruhu vojne smo sočustvovali z našo predavateljico Allo, Rusinjo, ki živi v Sloveniji že več kot 30 let. Toda tako kot večina Rusov ima tudi ona prijatelje in sorodnike tako v Ukrajini kot v Rusiji. Pomagala je številnim posameznikom, ki so pribežali v Slovenijo.
Študentov nas je osem: šest iz naše občine, dva iz Vrhnike. Profesorica Alla pravi, da smo dobri študenti. »Morate se učiti novih besed, pesmi na pamet in ponavljati ter preverjati. Nove besede ponavljajte kjerkoli: v kuhinji, kopalnici, v avtu. Možgane morate zaposliti, da boste ohranili prožnost razmišljanja, hitrega reagiranja.«
Učne ure z Allo so vedno nekaj posebnega. Je odlična pedagoginja, ki ve, da se odrasli drugače učimo. Je mojstrica zanimivih metod učenja, ki zahtevajo zbranost, hitrost ter humor, da se ob tem kdaj nasmejemo in snov bolje zapomnimo. Uro običajno začnemo s pripovedovanjem lepih novic, ko vsakdo izpostavi eno zanimivo pozitivno novico iz preteklega tedna. S tem nas posredno vodi k razmišljanju, »da na svetu si zato, da sam si sonce« kot pravi pesnik Tone Pavček. Poetičnost in lepoto ruskega jezika nam želi približati tudi skozi učenje Puškinovih pesmi na pamet. Tako smo se že naučili njegovih »stihov« o pomladi, o poletju, o jeseni in o zimi, kar je precej težko, saj je jezik tistega časa arhaičen, precej drugačen od modernega ruskega jezika in gre za pesniško izražanje. Človek začuti, da je Puškin prav posebno ljubil jesen, ni pa maral vročega poletja, s pojavom komarjev, muh. Seveda prav vsi nismo navdušeni nad učenjem na pamet, vendar smo ga večinsko sprejeli. Ljudje se različno učimo.
Pri naših urah tudi pojemo prelepe ruske pesmi, ki opevajo ljubezen, rusko dušo. Ruska abeceda ima 33 črk, trdi in mehki znak za polglasnik. Pravilna izgovarjava potrebuje veliko vaje, veliko poslušanja in tako tudi pisanje. Vsi Rusi govorijo zelo hitro in tako tudi naša profesorica. »To je ruščina«, pravi, »tako govorijo Rusi.« Velik poudarek daje na branje besedil, na pravilnost naglasa in na hitrost: »Za tale tekst potrebujete 20 sekund, za tegale 30«, pravi Alla. In štopa. Predavateljica Alla nam vsakič naloži veliko domače naloge tako, da smo prisiljeni delati tudi doma, kar je dobro in koristno.
Skratka, na urah ruskega jezika z Allo smo ves čas v visokem startu. Iskrena hvala, profesorica za vse prijetne ure z vami.
Mila, Valerija, Boris, Gabi, Oto, Mariča in Martina se vidimo spet jeseni. Pa ka. (Adijo)
Hvala DVIG-u, naši Univerzi za tretje življenjsko obdobje, da nam omogoča učenje tujih jezikov in nam nudi tudi vso podporo.

Študentka Erna Kos Grabnar

Izlet po Tržaškem krasu in obali – zibelki slovenskega ribištva
Ob zaključku tečaja angleškega jezika smo se: profesorica Milojka Babšek Valentinčič in študentke Cvetka, Irena, Andreja in Mojca odpravile na izlet v kraje, ki jih je v mladosti obiskovala prof. Milojka, ostale pa teh krajev še nismo dobro poznale. Odpravile smo se v slovenske vasi na Tržaškem Krasu.
V vremensko neprijaznem torkovem jutru smo se odpeljale najprej v Repentabor na rob slovenske države, le nekaj kilometrov od Trsta. Sredi valovitega kraškega sveta je na vrhu griča Tabor trdnjava z obzidjem, kamor so se zatekali slovenski kmetje pred turškimi hordami. Kljub nizkim oblakom in močni burji smo uživale v razgledu po čudoviti pokrajini vse do morja.
Premražene smo se odpeljale proti Križu, nekoč povsem slovenski, danes pa zamejski vasi s 1450 prebivalci, kjer še slišiš slovensko besedo. Križ je stara slovenska ribiška vas, kjer se je pred več kot 1000 leti začelo slovensko pomorsko ribištvo. Leta 1911 je v vasi živelo 198 poklicnih slovenskih ribičev z 62 plovili. Poseben poudarek je bil na tunolovu in čupi, drevaku, ki so ga ravno ribiči iz Križa izdelali in uporabljali več kot 1000 let, vse do leta 1947.
Vas Križ je rojstni kraj pomembnih Slovencev: arhitekta Viktorja Sulčiča, ki je bil soavtor slovitega nogometnega stadiona Boca Juniors v Argentini, slikarja in marinista Alberta Sirka ter pesnika in pisatelja Miroslava Košute.
Po strmi razgledni cestici smo se spustile na obalno cesto v Nabrežino in mimo Sesljana v Devin, manjše naselje s čudovitim zalivom in urejeno plažo. Na vročem soncu, v prijetnem lokalu tik ob morju, nas je ga. Milojka pogostila z »morsko« malico. Ga. Milojka nam je pripovedovala, kako je v mladosti s prijateljicami prekolesarila vso pot od Šempetra pri Gorici do Devina na kopanje ravno v ta zaliv.
Ustavile smo se še v Štivanu, kjer izvira reka Timava, dolga le dva km; štirje izviri čudovite zelene barve pa prejemajo vodo od reke Reke, napajajo jo pa tudi podzemni tokovi Vipave in Soče. V popoldanskih urah smo se odpeljale skozi Rožno dolino v frančiškanski samostan Kostanjevica pri Novi gorici. Samostanska knjižnica je bila žal zaprta, ogledale pa smo si grobnico Burbonov, ki hrani posmrtne ostanke francoskega kralja Karla X. Burbonskega, ki je po revoluciji leta 1830 zbežal iz Francije in leta 1836 prišel v Novo Gorico, kjer je umrl za kolero.
Ko smo se vračale na parkirišče, smo v parku pred samostanom srečale našo vrhunsko smučarko Ano Bucik, nečakinjo prof. Milojke. Ana se je vračala s kondicijskega treninga. Po prisrčnem pozdravljanju in slikanju smo se odpeljale v Miren pri Novi Gorici, v osmico/izletniško kmetijo Faganeli.
Dobro podprte s hrano, polne vtisov in zadovoljne z izletom, smo se v večernih urah vrnile domov. Čudovit izlet, ki ga priporočamo vsem.

Študentka Mojca Konja