V dveinpolurni vožnji na splavu od Radeč do Zidanega mostu smo člani Društva upokojencev Dragomer–Lukovica lahko prisluhnili flosarskim prigodam in nezgodam ter ob dobri glasbi, kulinaričnih dobrotah in plesu uživali na rajži po Savi.

Do Radeč smo se pripeljali z vlakom. To je majhen kraj, ki predstavlja severna vrata Posavja. Sava, ki do Radeč teče po precej razgibani, mestoma ozki strugi, se tu odpre, umiri svoj tok  in razširi pri starem železnem mostu v značilni zeleni barvi, ki je bil izdelan v času Avstro–Ogrske leta 1894. V bistvu se tu začne akumulacijsko jezero HE Vrhovo.

Železni  most je bil v tedanjem času edini, ki je v razdalji 50 km od Litije do Sevnice prečkal Savo.

Radeče mnogi poznamo po papirnici, spet drugi po prevzgojnem domu, ki je v tem kraju.

Verjetno le malo ljudi ve, da so bile Radeče osrednje pristanišče na Savi, ko so les iz Savinjske doline v enem dnevu prepeljali do Radeč in so potem splavarji les vozili  po Savi vse do Donave in še dalje do Črnega morja.

Na splavih so delali samo moški, ženskam delo na flosih ni bilo dovoljeno. To je bilo trdo in težko delo, ki je moškim s tega področja dajalo dobre zaslužke.

Splavarji, ki skušajo  dandanes ohraniti splavarsko tradicijo v turistične namene, so nam na splavu povedali kar nekaj zanimivih zgodb.

Ena od teh pravi, da  poročenim moškim, ki so delali na splavih, potem, ko so plačali mitnino, ni bilo več potrebno upoštevati zakonskih zaobljub, ki so jih dali svojim ženam.

Splavi so s tokom pluli sami. Ob povratku pa je bila potrebna vleka. Medtem, ko je bilo za večja plovila in večje splave potrebno  uporabiti volovske vprege, so manjša plovila in manjše splave vlekli močni fantje, ki so delo opravljali z rokami  s pomočjo močnih vrvi. To je bilo trdo in težaško delo in mnogi so se med opravljanjem vleke huje poškodovali ali zboleli. Za te fante so imeli tudi posebno poimenovanje: rekli so jim »vlačugarji«. Vas ta beseda spominja na kaj drugega? Nikar ne mislite slabo o njih, ta poklic je bil vreden vsega spoštovanja.

Ko so leta 1862 zgradili železnico od Zagreba do Zidanega mostu, so večino tovora preusmerili na železnico. Splavarjenje je pričelo usihati in je do druge svetovne vojne že povsem zamrlo.

Posebno doživetje je ogled tromostovja v Zidanem mostu.  Tega tisti, ki so na bregu, ne morejo videti v vsej svoji očarljivosti, med plovbo pa daje veličasten razgled.

Če je bila dobrodošlica pospremljena s kruhom, soljo in frakeljnom borovničevca, je bila pa flosarska malica jed na žlico z odlično modro frankinja, doma iz teh krajev. Posebej slovijo po izvrstnem golažu, mi smo se tokrat odločili za ričet s klobaso. Vsem je teknil.

Posebno doživetje  je t.i. flosarski krst, ki ga splavarji  uprizorijo  ob povratku plovbe do Radeč. Krščenec mora odgovoriti na nekaj preprostih vprašanj, s flosarji nagniti kozarček in z vodo iz Save podoživeti »tuš«. Vredno je, saj ga potem za vselej sprejmejo v svoje vrste in obdarijo s priložnostnimi spominki. Naš Tine in botra Meta si bosta dogodek za vedno vtisnila v spomin.

Čas hitro mine: še nekaj plesnih korakov ob zvokih harmonike in že smo nazaj v pristanu. Varno zasidranje in  slovo, vedno se vse luštno prehitro konča.

Lepo je bilo, nekaj novih podatkov smo slišali, se kaj novega naučili in spoznali še eno dejavnost, ki je bila doma v krajih ob Savi, Dravi, Savinji; morda bo spet še kje v prihodnosti pomembna dejavnost, ki je kruh dajala že mnogim Slovencem. Slovesu je sledil je povratek z vlakom nazaj v Ljubljano.

Dragica Krašovec