Prihajam iz Dola pri Ljubljani, pred tem pa smo z družino živeli še v Zalogu pri Ljubljani. Otroštvo je bilo po mojem mnenju zelo lepo, še nekoliko manj “digitalno” kot sedaj: večji del prostega časa sem s prijatelji preživel zunaj. Kljub temu pa so bile moje zveste spremljevalke ves čas tudi knjige – zelo rad berem, čeprav v zadnjem času bolj študijsko literaturo.
Kdaj se je rodila želja, da postanete duhovnik?
Misel na duhovništvo me je spremljala nekako od zadnjih razredov osnovne šole; sprva res samo kot ena od misli, v gimnaziji pa je potem dozorela do odločitve.
Kako so na vašo odločitev reagirali sorodniki in znanci?
Hvala Bogu sem imel srečo, da so bili večinoma zelo razumevajoči in normalni – pustili so mi, da kot odrasel človek sam sprejemam svoje odločitve; ko so videli, da mislim resno, so jih tudi spoštovali.
Kako poteka študij in kam vas je študij za duhovnika že pripeljal?
Študij bogoslovcev, torej fantov, ki želijo postati duhovniki, traja pet let in se zdaj, po bolonjski reformi, zaključi z magistrsko nalogo. Študiramo filozofijo, nekaj malega klasičnih jezikov (latinščino in grščino), zgodovino Cerkve, Sveto pismo, dela cerkvenih očetov, verske resnice, nauk o zakramentih ... Študij moramo zaključiti preden postanemo diakoni, tako da sem magistrsko nalogo oddal in uspešno zagovarjal že lani; sedaj pa študij nadaljujem že na doktorskem programu.
Poleg študija na Teološki fakulteti pa je za bodoče duhovnike bistvena predvsem vzgoja v Bogoslovnem semenišču, kjer ne samo študiramo, ampak se tudi vzgajamo – predvsem kot ljudje, da bi mogli nekoč biti dobri duhovniki. V okviru te vzgoje in izobraževanja v semenišču imamo v 4. in 6. letniku t. i. “pastoralno prakso”, ko vse vikende v šolskem letu preživimo na eni od župnij in že opravljamo tiste dejavnosti, ki jih lahko – učimo verouk, delimo obhajilo, vodimo katero od skupin; predvsem pa od bliže konkretno spoznavamo duhovnikovo delo in življenje na župniji.
Katera področja dela so vam še posebej pri srcu?
Najprej tisto, kar je zares duhovniško: obhajanje zakramentov, predvsem svete maše in spovedi. Iz tega vse izhaja in je usmerjeno k temu, z enim samim ciljem – da bi si bili ljudje blizu z Bogom.
Kje še najdete dodatno moč za vaše uspešno delo?
Najprej seveda v zakramentih in molitvi; seveda pa kot vsak normalen človek tudi v prijateljstvih, ki sem jih spletel skozi leta. Prijateljstvo in medsebojno razumevanje sta mi veliki dobrini.
Živimo v posebnem času mnogih sprememb. Tudi pogledov na vero. Kaj nam priporočate?
Geslo skoraj tisočletnega kartuzijanskega reda se v latinščini glasi: “Stat crux, dum volvitur orbis,” kar po slovensko pomeni: “Križ stoji, medtem ko se svet vrti.” Torej križ, simbol naše vere, Kristusa, znamenje trpljenja in zmage nad trpljenjem in smrtjo, ostaja trden in nespremenljiv, pa naj se svet vrti in spreminja, kolikor hoče. Ali pa podobna misel sv. Terezije Ávilske, cerkvene učiteljice: “Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne plaši – vse mineva, Bog ostaja. Potrpljenje vse doseže. Kdor ima Boga, mu nič ne manjka. Bog edini zadostuje.”
Zavedamo se, da čas hitro beži in da bo hitro minilo leto ali dve. Zato vas na koncu tudi prosim za vaš nasvet – povabilo, kako naj bi našo skupno pot kar najbolje prehodili?
“Dobra volja je najbolja!” Če bomo drug k drugemu pristopali z dobro voljo, pripravljeni drug v drugem videti dobro in si odpuščati, kadar je to potrebno, mislim, da nam Bog ne bo odrekel blagoslova na tej poti.
Dodajam še novomašni Blagoslov.
Pogovarjal se je Drago Stanovnik
