V lepem in sončnem, čeprav malo vetrovnem dopoldnevu smo se odpeljali proti Prvačini, kjer je bil naš prvi postanek. V avtobusu je takoj zavladalo sproščeno in prijetno razpoloženje, klepet se je hitro razvil, pa tudi pesem je v ozadju že kmalu  zazvenela. V Prvačini smo se dogovorili za ogled in predstavitev  Hiše aleksandrink, ki jo je ustanovilo Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Prvačina. Stalna razstava nosi naslov V spomin aleksandrinkam. Društvo  je za svoje delovanje prejelo več plaket in diplom. Predstavitev je bila tako prijetna, da nas je vse presenetila. Članice dramske skupine Društva žena Prvačine so nam prav prisrčno predstavile hišo in vse spomine v  obliki slik, dokumentacije, zapisov, ki so jih desetletja skrbno zbirali in so zdaj na ogled v spomin na vse te požrtvovalne primorske žene in dekleta. V dveh prostorih so razstavljeni še nekateri originalni predmeti, ki so jih prinesle nazaj domov, porcelan, obleke, skrinje. S pomočjo skrbno zbranega  slikovnega in pisnega gradiva na stenah in v vitrinah spremljamo potek njihovega izseljevanja, življenja v tujini in njihovih življenjskih usod po vrnitvi v domovino. S kratkim, vendar nadvse humornim skečem članic društva, ki so bile opravljene v originalna lepa in elegantna oblačila aleksandrink, smo podoživeli njihov vsakdan v Egiptu. S sproščenim in prisrčnim klepetom v primorskem narečju so nam  razkrile njihovo razmišljanje, doživljanje življenja v tujini pri bogatih družinah, medsebojno druženje in neškodljivo »opravljanje«.

O aleksandrinkah se je pravzaprav začelo govoriti šele v zadnjih letih, njihova zgodba se nas je vseh dotaknila, zato naj jo  na kratko predstavim. Že od začetka 19. stoletja so prebivalci primorskih vasi iskali službe v večjih mestih, predvsem v Trstu, saj borne kmetije in siromašna zemlja niso mogle preživeti številčnih družin. Po gradnji Sueškega prekopa v 60. letih 19. stol. so se bogate tržaške družine poslovnežev selile v Egipt in z njimi vsa služinčad. Tudi kuharice, varuške in služkinje. To so bile prve aleksandrinke. Kar je bil za te žene nekoč Trst, sta potem postala Aleksandrija in Kairo. Marsikatera od njih je imela številčno družino, majhne otroke, tudi dojenčke, ki so jih morale zapustiti, če so hotele v tujini bolje zaslužiti in preživljati družino doma. Takrat je obstajala redna ladijska linija, vozili so se tri dni in tri noči. Sprva so šle tja z družinami, kjer so prej služile, kasneje pa je marsikatera odšla za boljšim kruhom sama od sebe. Zaposlile so se v hotelih, bolnišnicah, šivalnicah, gostiščih ter v hišah premožnih družin. Tam so bile skrbne varuške, dojilje, služkinje, dobre kuharice. Učile so se tujih jezikov in se tudi izobraževale.  Živele so pri družinah, bile so zelo cenjene in spoštovane, ker so bile čiste, skrbne in zelo sposobne. Dojilje so se marsikdaj tesno navezale na svoje varovance in oni nanje, hkrati pa jih je zelo žalostilo, ker so doma pustile svoje otroke. Sčasoma so  se jim lastni otroci odtujili, kljub temu da so jih pogrešali. Po drugi strani pa so varovanci še dolgo časa po vrnitvi aleksandrink v domovino z njimi ohranjali tesne stike, jih obiskovali v Sloveniji. Nekatere vezi ostajajo trdne še do današnjih dni.

Delodajalci aleksandrink so bili vseh narodnosti in ver, to je bila pisana multikulturna skupnost, kjer so postale priljubljene in nepogrešljiv del družin. Tudi med seboj so se dosti družile in si izmenjevale informacije o delu in njihovih domačih. Nekatere so vzele s seboj tudi svoje otroke, ki so otroška in mladostna leta preživeli v Egiptu in se tam tudi izšolali. Marsikatero samsko dekle pa se je tam poročilo in si ustvarilo družino. Aleksandrinke so vso svojo delovno dobo domov pošiljale  težko zaslužen denar in s tem pomagale preživeti ali pa  izboljšati gmotno stanje družinam, ki bi v nasprotnem primeru lahko umrle od lakote. Dostikrat pa so ob vrnitvi doživele žalostni sprejem, podcenjevali so jih in omalovaževali, kot da bi tam delale v bordelih. Bile so zelo razočarane, niso razumele, zakaj  so jih po krivici obsojali, saj so po drugi strani zelo trpele, ker so bile ločene od svojih dragih in so se morale tudi marsičemu odreči. Marsikatera je na koncu ostala sama v bedi.

Po ogledu hiše smo si ogledali še prvačinsko cerkev, kjer nam je gospa na kratko razložila zgodovino cerkve, kraja in življenja v njem. Pot nas je potem vodila samo še v osmico v vas Zalošče, saj smo bili že lačni in žejni. Gospodar nas je prijazno pričakal  z že lepo pripravljenimi mizami in kmalu smo si opomogli s čudovitimi domačimi narezki, slastnim puhastim primorskim kruhom  in okusno primorsko joto. Grla niso ostala suha, za to je bilo tudi poskrbljeno, pa tudi pete so nas takoj zasrbele, takoj ko se je razlegla muzika. Za popestritev je poskrbel Matej z dvema prisrčnima igrama, ki sta nas vse dodobra nasmejali. Vsi zmagovalci so prejeli sladke nagrade, za katere se je bilo vredno potruditi! Med plesnimi odmori  nas je naš muzikant zabaval in  nasmejal s šalami, ki jih je kar stresal iz rokava.

Nekateri so se po kosilu sprehodili po idilični pokrajini okrog vasi, občudovali nasade cvetočih breskev, češenj, čudovite grme kamelij in forzicij, ki so krasili vrtove okoli hiš. Vse lepo se enkrat konča in tudi mi smo se morali posloviti od našega gostitelja ter prelepe Primorske. Pot domov je hitro minila, saj smo  bili vsi  še pod vtisom prijetnega izleta, kjer smo izvedeli zopet veliko novega in zanimivega. Zahvalili smo se organizatorju Mateju za prelep dan, ki smo ga doživeli!  Pa kmalu nasvidenje na  majskem  izletu društva!

Besedilo in fotografija: Marjeta Filipič, tajnica društva