Že nekaj let zapored ob zaključku bralne sezone člani bralnega krožka obiskujemo posamezne kraje v naši domovini, ki jih poznamo iz knjižnih del slovenskih avtorjev, in se srečujemo z literati s tistega konca. Tako smo spoznali kar nekaj avtorjev s Tržaškega, pa Koroške, Štajerske in še od kod, letos pa smo se skupaj s starimi znanci in prijatelji iz Studencev odpravili v Prekmurje. Poleg lepot krajev, izvrstnih in poznanih dobrot prekmurske kuhinje, smo srečali in spoznali kar dva avtorja, in sicer Dušana Šarotarja in Ferija Lainščka.
Srečanje so organizirali naši dobri prijatelji iz Studencev, sekcija Vedrina, kjer člani prav tako uživajo ob prebiranju del slovenskih avtorjev.
Naj tokrat posebej ne opisujem lepot tistega konca, ki so tudi zaradi pomladnega razpoloženja in prelepega vremena še polepšale že tako lepo majsko soboto. Ne moremo pa mimo srečanj s pisateljema, ki sta poskrbela, da bomo še z večjo radovednostjo in zanimanjem segali po njunih delih, še zlasti tistih, ki jih do sedaj še nismo vzeli v roke. Dušana Šarotarja mnogi ne poznate. Tudi mi smo se prvič srečali z njim in predvsem z romanom Biljard v Dobrayu. Leta 2007 je bil roman nominiran za nagrado Kresnik. Šarotarjeva temeljna literarna vprašanja so najprej Sobota, potem holokavst in razna metafizična vprašanja. Kako zapleteno zveni tole, se vam ne zdi? V resnici je avtor vnuk enega od prekmurskih Judov, ki so bili aprila 1944 na poti v Auschwitz. Dedka so odpeljali skupaj z ženo in trinajstletnim sinom. Žena in sin sta končala svoje življenje v internaciji, dedek pa je ušel z vlaka nekje na Madžarskem in se skoraj leto dni peš vračal nazaj v Soboto. Bil je eden od manj kot deseterice s tega vlaka, ki se jim je uspelo vrniti v domovino. Dušan je sin hčere iz dedkovega drugega zakona. Vedeti moramo, da je bila Sobota konec devetnajstega stoletja multikulturna, počasi se je razvijala iz majhnega panonskega mesteca v regionalno središče. V njej so živeli pretežno Madžari, pa Slovenci, Prekmurci, Židje, Srbi in Cigani. Do leta 1915 je to območje pripadalo Madžarski in prav letos praznujemo stoto obletnico priključitve k matični domovini. Biljard v Dobrayu je prvi roman o holokavstu na Slovenskem, ki so ga bralci lepo sprejeli. Po pogovoru z avtorjem marsikaj bolje razumemo tudi udeleženci srečanja in zagotovo se bo roman kmalu znašel tudi na našem programu.
Ferija Lainščka pa zelo dobro poznamo skoraj vsi Slovenci. Piše za mlade in tiste malo manj, za ljubitelje proze, poezije, gledalce dobrih slovenskih filmov in še bi se našlo kaj. Z njim smo se srečali na Otoku ljubezni v Ižakovcih. Nekateri so vedeli o njem skoraj vse, saj se pogosto pojavlja v medijih. A mi smo dobili priložnost, da ga spoznamo še malce drugače. Feri je bil rojen v Dolencih, na robu Goričkega, skoraj na meji z Madžarsko, v najmanjši hiši v tisti vasi, brez vode in brez elektrike. Živeli so v hudi revščini, a starša sta bila posebna človeka, zlasti mama je imela veliko srce in njegovo otroštvo je bilo lepo. Kot otrok je govoril prekmurščino. S slovenščino se je prvič srečal šele v osnovni šoli in takoj prebral prav vse knjige iz knjižnice te podružnične šole. Učiteljica mu je potem nosila knjige iz knjižnice matične šole in tako tešila njegovo radovednost. Bral je povsod, doma tudi zvečer ob petrolejki.
V sosednji vasi so še v skromnejših razmerah, kot so bile njihove, živeli Cigani. Z njimi se je pogosto igral, skupaj so se z avtobusom vozili v šolo in že takrat je stkal mnoga prijateljstva. Povedal nam je, da je v drugem razredu osnovne šole dobil novo šolsko torbo in se na veliko hvalil, kako dobra je. Pa so ga izzvali, naj pokaže, ali drži vodo. Vrgel jo je v veliko lužo in seveda je bilo vse mokro, lahko si mislimo, kakšni so bili knjige in zvezki. Doma se je zlagal, da jo je v potok vrgel ciganski deček iz sosednje vasi. Mama ga je pograbila za roko in odvlekla do imenovanega. Deček je samo nemo stal in mirno prenesel udarce, ki mu jih je oče naložil na zadnjo plat. Mati je bila zadovoljna, krivec je bil kaznovan. Feriju pa ni bilo lahko pri srcu. A drugo jutro sta z istim dečkom odkorakala skupaj v šolo. Na vprašanje, zakaj ni očetu povedal resnice, mu je le brezbrižno odgovoril:« Ni bilo dovolj, da sem bil tepen jaz? Potem bi jih dobil še ti!« Deček potem ni končal četrtega razreda in napredoval v matično šolo in kmalu so se s starši preselili neznano kam. Mnogo let kasneje ga je ob javnem predvajanju filma Halgato, ki mu je prisostvoval tudi pisatelj, obiskal urejen gospod, visoke postave in črnih las. Vprašal ga je, ali ga pozna. Feri je odkimal. Moški pa je rekel: "Ta sem, ki ti je vrgel torbo v potok.« In zgodbe so se potem prehitevale, druga za drugo. Pred nami je stal avtor s povsem podobnim življenjem, kot ga živijo mnogi med nami. A vendar je to človek, ki zna opazovati, razmišljati, ki čuti, ta občutja zna izvrstno opisati in prenesti na papir in tako zainteresirati premnoge bralce.
Celoten ustvarjalni opus Ferija Lainščka obsega več kot sto naslovov, preko dvajset je romanov. Njegova številna dela so bila nagrajena, mnoge pesmi uglasbene in si jih na tihem požvižgavamo ali prepevamo. Pesniška zbirka Ne bodi kot drugi je ena največkrat ponatisnjenih knjig v zadnjem času, uživamo pa tudi ob petju Ditke, s katero v zadnjem času veliko sodelujeta. Je tudi eden najbolj filmanih slovenskih pisateljev. Vsaj Halgato in Petelinji zajtrk smo najbrž videli vsi. Feri pravi: »Ustvarjanje zame ni poklic, temveč način življenja!« Naj le še dolgo bo tako, bi dodala sama. Polni lepih vtisov, novih zgodb, lepot tistega dne smo se proti večeru vračali domov. Ko si že človek domišlja, da veliko ve, da pozna skoraj vsa avtorjeva dela, ko občuduje izbrano in lepo slovensko besedo, ugotovi, da so dobri avtorji kot vrelec, ki nikoli ne presahne. Vedno znova navdušujejo, bralca pa na nevsiljiv način prepričajo, da nikjer v življenju ni ene same in prave resnice. Ustvarjamo, ugotavljamo in opredeljujemo jo ljudje sami, avtorji pa nam le pomagajo pri iskanju.
Dragica Krašovec
