Verjetno je še kaj, kar je oblikovalo njegovo poklicno pot in nisem navedla, vsekakor pa je v prostem času strasten golfist, ljubitelj narave, kritični opazovalec sedanje družbe in duhovit, iskriv in ustvarjalen kolumnist, ki ga bralci časopisa Dnevnik zagotovo dobro poznate. Šestdeset kolumn iz preteklega obdobja, ki jih je posodobil in dodal okoli 30 aktualnih komentarjev, je pred časom ob svoji šestdeseti obletnici izdal v svoji drugi knjigi z naslovom 60/100; 100 tekstov za 60 let. Prva knjiga, mimogrede, nosi naslov ABC javnega nastopanja.
Na zadnji strani druge knjige Leon Magdalenc pravi: »Nočem pregoreti. Ne zanima me kvantiteta, pač pa kvaliteta. Kopičenje stvari ni moj smisel. Pravica, da rečem NE pa temeljna pravica. Verjamem, da brez emocij ni nič. Ni odnosov, ni ukvarjanja z nečim, ni prihodnosti. In zagovarjam, da je treba pokazati strasti. Biti maksimalno optimističen. Brez jamranja. In logično, tisto stremljenje je biti drugačen. Nor, v smislu zavračanja povprečnosti. Vse, kar šteje v življenju, je prava mera. Je ravnotežje. Skratka, seštevek je ničla. Čisto nič.«
Vas besede spominjajo na te dni? Se vam ne zdi, da te globoke misli vzdramijo v slehernem od bralcev občutek, da v svoji biti ni osamljen, edini prizadet in nemočen? Da je vedno čas za spremembo, za nove poti, spoznanja, čustva in drugačnost. Za pot navzgor iz povprečja. Želeli smo, da z njim opravimo daljši intervju, pa sedanje razmere, ukrepi in njegova zasedenost preprosto niso omogočile srečanja. Nam je pa prijazno posredoval svoje mnenje na vprašanja, ki smo mu jih zastavili.
Zanima nas, kako gledate na amaterska gledališča, njihovo vlogo, poslanstvo v naši družbi in nenazadnje, kako ste se znašli v sodelovanju z Mah tetrom?
V principu ne delim kulture na amatersko in profesionalno. Delim jo na dobro ali slabo. Na gledališče, ki pusti sled in gledališče, ki pač odšpila svoj program. In v tej luči so amaterska gledališča pomembna. Ker gre za ljubezen do ustvarjanja. Za željo, da nekaj postavimo na oder. Ne pa za obvezo. Sam sem v tej zgodbi pristal pač slučajno. Miran Setnikar mi je poslal tekst z željo, da ga ocenim. Oziroma da tudi posežem v njega. Zdaj lahko rečem, da je Mah teater posegel v mene in ne obratno.
Se vam zdi, da je Cankar aktualen tudi dandanes oz. kako cankarjanstvo vpliva na družbo danes?
O Cankarju je napisanega preveč in premalo obenem. Sam v zvezi z njim rad citiram dve misli. Prva je ta, da je s Cankarjem tako kot z vampi. Prekmalu nas posiljujejo z njimi. Druga pa je, da se o Cankarju največkrat pogovarjajo tisti, ki ga sploh ne razumejo.
Bi povedali še kaj o sebi? Kako naj razumem vaše poimenovanje imena LEON – L kot lenoba, E kot energija, emocije in empatija, O kot optimizem in N kot norost? Zlasti me zanima lenoba in norost, ker bi vam ne pripisala nobene od navedenih lastnosti.
Za sebe rad pravim, da sem tu na zemlji na obisku. Na počitnicah. In prav zato tudi vse jemljem kot intenzivne počitnice, iskreno prijateljevanje in igro. Ja, življenje je igra. Ne jemljem ga preveč zares. Dajmo ga kdaj pogledati tudi iz parterja. Naj se odigra vse lepo tam na odru.
Zavesa je padla. Za ta zapis
je predstava končana. Sledi topel aplavz in potem razmišljanje. O izrečenem in
zapisanem in se vidimo na predstavi. Leon, hvala in naj se igra nadaljuje.
Dragica Krašovec
