Ozaveščeni smo se zelo kmalu zavedli resnosti situacije in s svojimi najbližnjimi po telefonu vsakodnevno delili pretresljive informacije in številke, ki so le naraščale. Sama sem zelo kmalu glasno, tudi v medijih in na socialnih omrežjih pričela opozarjati, kaj bi vse države nujno morale storiti, da nas epidemija oz. pandemija ne preplavi, tako kot je to naše južne sosede italijane. In res so se vodilni v Sloveniji vsakodnevno odločali za zaostritev ukrepov v boju proti širitvi koronavirusa. In danes, na materinski dan, smo preko medijev izvedeli, da vlada zaradi naše dobre discipliniranosti trenutno ne bo dodatno zaostrovala ukrepov. Tisti bolj optimistični, vidimo tudi že luč upanja na koncu tega tunela. 

Ponavadi si ne dovolim, da bi mnenja drugih imela (pre)velik vpliv name, saj sem vedno razmišljala s svojo glavo in tudi tokrat ni nič drugače. Ko je med mojimi prijatelji in sorodniki zavladala popolna panika, sem ohranila »trezno glavo,« ter si nisem dovolila, da bi mi raznorazne teorije zarote o izvoru virusa, asociacije na 3. svetovno vojno in o prihodu apokalipse, prišle preveč do živega. Saj sem sama s sabo in svojim zdravjem, že brez napihovanja pretresljivih dogodkov, imela dovolj dela, saj je moje telo odražalo znake velikega stresa, ki sem jih prve dni karantene  lahko blažila s, kako ironično, sprehodi v najbližjo, neokrnjeno naravo, kjer sem bila praktično sama. 

Če bi mi kdo mesec dni nazaj rekel, da bomo otroke prosili, naj raje ostanejo pri tehnologiji od katere jih ves čas odganjamo v naravo, se je situacija v teh razmerah morala nujno obrniti. A kljub temu menim, da posledice »buljenja v ekrane,« tokrat ne bodo tako drastične, kot sem tudi sama sprva mislila, saj so učitelji širom Slovenije učencem naložili toliko dela, da so vsaj tokrat pred ekrani konstruktivni in se izobražujejo, ne le ždijo tjavendan. 

Močno se bodo in so se že, spremenili tudi odnosi z našimi najbližnjimi; eni na bolje in se bodo še utrdili, spet drugi pa bodo morda prišli do kakšnih drugačnih, bolj bolečih spoznanj. Sama sem mnenja, da imamo z bivanjem v nujni karanteni veliko priložnost za lastno osebnostno rast; da pogledamo vase, se srečamo sami s sabo, »prelistamo spisek« naših vrednot, prečistimo odnose, ter utrdimo naše vezi z bližnjimi, prijatelji in družino.

Kakorkoli, v tem času želim vsem, ki so oboleli, da bi jim čimprej šlo na bolje in bi ozdraveli! Prav vsem pa želim čimboljše počutje in iskanje notranje harmonije, ter harmonije v odnosih z bližnjimi. 

O tem kaj lahko v tem času naredimo, da izboljšamo svoje notranje počutje in okrepimo imunski sistem, pa v mojem naslednjem članku.

Klementina Sambolič 

Društvo Sinergija Ljubljana

https://drustvo-sinergija-lj.si/