Drugič pa se mi trga srce, ko pomislim in tu in tam tudi nehote opazim kam preprosto moramo z določeno hrano, ki je ne užijemo; restavracije, slaščičarne, vrtci, šole, lokali in še in še bi lahko naštevala kje vse se morajo lastniki rigidno držati navodil o tem, da je potrebno še isti dan med odpadke zmetati prehrano, ki je še isti dan niso zmogli porabiti oz. »spraviti v promet.«
Ste že kdaj bili v trgovini najprej zjutraj, takoj po njenem odprtju? Kako krasno je videti vsa ta sveža hrana za vitrinami! In potem v isti trgovini pozno popoldne ali tik pred zaprtjem? Redkokatera vitrina je prazna in za mnogimi ostane še hrane na pretek! Še vedno sveže, zdrave, nadvse užitne hrane in prehrambenih artiklov, ki so jih ob upoštevanju zakonodaje dolžni trgovci zavreči še isti dan.
Ali ste pomislili, kdo vse ta dan ostane morda lačen? Ter bi bil nadvse vesel še praktično svežega kruha ali kosa mesa, ribe, slaščice, česarkoli bi pač bil deležen! Ali imajo ti ljudje resnično dostop do teh dobrin? Seveda je odgovor: ne!
Sprašujem se, kako je možno, da ob vsem civilizacijskem in tehničnem napredku še vedno nismo odkrili in patentirali sistema v katerem bi s primerno socialno politiko poskrbeli za najranljivejše: brezdomce, lačne otroke, obubožane starostnike, ki nimajo dostopa do dobrin?
Kako prenesti tetrapak, katerega vsebina bo užitna še nekaj mesecev, do drugega uporabnika (ali pa posrednika, ki ima dostop do pomoči potrebnih uporabnikov), brez da bi ga bilo potrebno uničiti in izliti? V mislih imam transport do humanitarnih organizacij in njihovih skladišč s prehranskimi artikli. Bi lahko socialna politika države poskrbela za sistem prevoznikov, ki bi še isti dan odpeljali tovrstno dobro konzerviran prehranski artikel v humanitarno organizacijo, ali organizacijo za delo z brezdomci? Ti pa bi artikel lahko razdelili med svoje uporabnike v nadaljnjih dneh ali celo mesecih?
Ali se mora res v smeteh znajti štruca svežega kruha, namesto, da bi našli drugega odjemalca zanjo? Bi lahko trgovci postali solidarni s šibkejšimi, ki lačno zro v napolnjene vitrine z najboljšimi dobrotami in bi poiskali način, kako razdeliti vso preostalo hrano tik pred zaprtjem trgovin ali po njihovem zaprtju? Ali nam je pač lažje »prestopiti« brezdomca, ki nas čaka pred trgovino in pozimi cele dni zmrzuje, ter berači za taisto hrano, ki jo čez 12 ur lahko nedostojno išče samo še po bližnjem smetišču te trgovine?
Dvolično in potratno obnašanje današnje družbe in družbenega sistema v zvezi s skladiščenjem in uporabo prehrambenih artiklov je preseglo vse meje dobrega okusa! V medijih je polno oglaševalcev, ki poudarjajo kako dolgo in skrbno gojijo in pripravljajo prehrambeni artikel kot je svež paradižnik in vrsta drugih pridelkov, vse z namenom, da jih bomo uživalci užili čimbolj zdrave! Po drugi strani pa na tone izdelkov s katerimi so se skrbno trudili domači oskrbovalci ali kmetovalci, da bi jih vzgojili po najvišjih merilih in standardih, še isti dan lahko preprosto »pristanejo v smeteh«.
Nas bo nadvse rigidni in uzakonjeni državni sistem uničevanja povsem užitnih prehrambenih izdelkov kdaj začel tako resno motiti, da bomo apelirali na državne organe za spremembo politike, neprijazne skrbno pridelani prehrani? Se bomo res kar enostavno sprijaznili s tem, da prehrambeni artikli pred zavrženjem ne dosežejo vseh členov oz. skupin uporabnikov uživalcev, ki bi jih lahko? Ter da bodo ena usta vedno (preveč) sita, druga pa bodo na koncu dneva kljub količini proizvedene hrane, ostala vedno lačna?
Konec koncev, osnovni namen prehrane je, da jo zaužijemo in ne zavržemo! A se zdi se zdi, kot da smo se od tega njenega osnovnega poslanstva, precej oddaljili.
Za Društvo Sinergija Ljubljana:
Predsednica:
mag. Klementina Sambolič
