Praznovali smo  1. maj, praznik dela. Tudi sama nisem mogla mimo razmišljanja o delavcu in njegovi »novi« vlogi v času nepričakovane pandemije, ki je udarila kot strela z jasnega in se še hitreje razširila. Ob rahljanju ukrepov in počasno vračanje v življenje kakršnega smo poznali pred izbruhom pandemije, bi bilo dobro, da naredimo analizo navad in načina življenja, ki smo ga prevzeli  v mesecu in pol bivanja v zapovedanih karantenah. 

Verjamem, da so mnoge ustanove in podjetja, ki so bile popolnoma blokirane v opravljanju svoje dejavnosti, komaj čakale na zeleno luč državnega vodstva, ki je posledično dobilo zeleno luč zdravstvene stroke, za ponoven zagon njihove dejavnosti. Pri dejavnostih, kjer gre večinoma za delo s človeškimi viri, je storitve svetovanj, pomoči, pa tudi poučevanja, nemogoče peljati na daljavo na dolgi rok. Saj je v stroki pri delu z ljudmi zelo pomemben osebni kontakt. Ta nam omogoča, da vidimo odziv osebe, pa naj si bo to otroka ali odraslega in se nanj neposredno odzovemo. 

Vendar pa so se v panogi gospodarstva delodajalci v času pandemije nujno morali prilagoditi, ter zaposlene prepustiti delu od doma. V tem času so tako delodajalci, kot tudi delavci videli prednosti in slabosti le-tega. Manj avtomobilov na cesti pomeni manjšo jutranjo gnečo, zastojev  in posledično manj onesnaževanja, predvsem  za tiste, ki se vsakodnevno daleč vozijo v službo. Pa prihranek dragocenega časa, lahko tudi do dve uri ali več na dan! Medtem, ko mama lahko na domačem štedilniku kuha kosilo, ne pa da pride domov ob 17. uri ali kasneje in jo čaka še priprava poznega kosila, skrb za otroke, preverjanje njihovega šolskega dela ali učenje z njimi, ter priprave za naslednji dan in njihova higiena. Za delodajalca pa to pomeni najem manjših prostorov, saj bi imeli pisarne le tisti, ki morajo delo nujno opravljati iz pisarn, ter seveda posledično mnogo manj prevoznih stroškov. Računalniška oprema in službeni telefon pa sta enkraten strošek, in danes že minimalen, ki bi se pri dolgotrajnejšem delu od doma delodajalcu sorazmerno hitro tudi povrnil. 

Potem pa so tu še trgovine. V času pandemije so nas opozarjali naj čim manjkrat hodimo po nakupih in tudi smo! Ali nas je zato kaj »manj skupaj?« Ne bi rekla! Po vozičkih nekaterih sodeč in izropanih nakupovalnih policah, si znamo kar dobro napraviti zalogo za krizne čase. Zakaj ne bi tega ohranili vsaj delno? Trgovine so zaprte sedaj tudi vse praznične dni in večinoma še nedelje, pa nas ni konec, kajne? Vsi ljudje, predvsem trgovke, ki morajo ob nedeljah ali praznikih na delo, so ljudje z obrazi, družinami in ne le številke! Že pred 17.leti  leti smo na referendumu l.2003 izglasovali, da želimo, da so trgovine ob nedeljah zaprte. In kaj se je zgodilo? Nič, še slabše! Še ob nedeljah so bile odprte vedno dlje; do 20. ali celo 21. ure!  Sedaj, ko smo v času karanten morali opustiti določene razvade in obdržati le najnujnejše, ter si naredili zalogo hrane za cel teden, menim, da si je ne bi bil problem narediti za en dan! In kot vidim, nisem edina tega mnenja, tako, da srčno upam, da bomo izpeljali in »podarili« ta prost dan trgovkam in trgovcem, ki bi jim ga že zdavnaj morali! 

In ne pozabimo; zelo lepa gesta, ki so jo v času pandemije razvili mnogi trgovci in trgovski centri je bila dostava hrane na dom ranljivejšim skupinam, predvsem starejšim. To bi lahko iz enomesečne prakse postalo del stalne ponudbe trgovcev, s katerim bi prispevali k dvigu skrbi za ene izmed ranljivih skupin, t.j. starejše občane v skupnosti. Zagotovo bi je starostniki bili veseli, saj bi s tem pri mnogih prispevali tudi k ohranjanju bolj zdravih prehrambnih navad, ki jih mnogi opustijo ravno zaradi oddaljenosti trgovine.

In nenazadnje; v času ko smo se manj gibali, si je opomogla tudi narava; podnebje, zemlja, ter naravne živalske in rastlinske vrste. Ne pozabimo nanje tudi sedaj, ko se bomo zunaj gibali v vedno večjem številu! Predvsem pa ne pozabimo naših odpadkov z naših priljubljenih izletniških točk ležati kar tja v en dan in sortirati v za to primerne odpadne koše.  

Za Društvo Sinergija Ljubljana:

mag. Klementina Sambolič