Naj bo moj fokus poravnan z tistim, ki ga ima moja ljubeča duša. Če morem biti tiho, takoj ko se zbudim in v to prostranost notranje tišine položim svoje uho, da mu ne uide niti najrahlejši vzdih duše, potem sem v polni pripravljenosti.

Stežka sem spoznala in plačala malo manj kot ultimativno ceno, da sem spustila množično misel, ki me je zavzela že kot majhno. Bala sem se, kaj bo ostalo, če ne pripadam nikomur in ničemur zunaj sebe. Bala sem se stati sama. Pred 22 leti sem 'umrla', leta hibernirala v gozdu, dihala, nato skalila, pognala korenine v neznano in se znova rodila očiščena vsega, kar je prej predstavljajo mene. Kdo sem zdaj? Po resnici vam povem, ne vem. Prej sem mislila, da sem vloge, ki so se me prilepile, a so bile le odeje, ki sem si jih ovila okrog vratu, da bi zakrila notranjo praznino. Živela sem zunaj sebe, nisem se imela. Mislila sem, da sem velika, čeprav sem delala majhne stvari.

Danes vem, da sem majhna, a pričakujem velike stvari od Življenja v meni. To, kar nekaj naredi veliko, je moč, ki more doseči kolektivno zavest človeštva in jo obogatiti k rasti. Duša, ki se je prebudila, je okolje, ki ga moč lahko zavzame, ker je v dejavni duši moč varna, prav tako kot je plaha srna varna v zavetju gozda. Naredite svojo dušo znova gozdno; tiho, negovorečo, budno, skrivnostno, mistično, lepo, nežno, neukročeno, trdoživo... in moč vsa bo našla.

Moč z vami, Marjeta Šumrada