Povabim vas, da si ogledate življenje drugih bitij na Zemlji. Kaj 'delajo' ta bitja? Prav zares ne delajo ničesar, le so, kar so. Vse jim je dano in nič jim ni treba šele postajati, izgraditi in dosegati, razen vsakoletnega gnezda iz suhega dračja, jame ali rova zemlje za kotenje in zimovanje, pa tudi ta so velikokrat kar že in jih je treba le zavzeti. Lov in nabiranje hrane tudi lahko imenujemo delo, pa to ni, ker je del preživetvene nuje, za katero poskrbi Življenje in ne bitje, ki sledi instinktu.

Ne vem kolikokrat sem si ogledala film Avatar in sanjala o tem, da bi kdaj doživela tak način bivanja kot so ga imeli ti ljudje. Cela skupnost je bivala pod orjaškim drevesom, ki se je iz korenin vijačil v široko deblo in ustvarjal pot po kateri so lahko prišli do krošnje več 100 visoko, kjer so ponavadi zažvižgali svojim krilatim prijateljem, da so jih zajahali in z njimi poleteli v višave. Domovanja si niso zgradili, le začutili so prijetno žarenje mogočnega drevesa in si ga izbrali za svoje zatočišče. Niso pridelovali hrane, le v gozd so stopili in hrana jim je padala z dreves. Niso imeli nobenega iz-uma, nič, kar bi ne bilo živo in odzivno, še postelje so se zavile okoli njih in jih zaščitile, ko so vstopili vanje.

Vse v Življenju je tako zasnovano, da služi samemu sebi, torej Živim. Ljudje bi lahko vse svoje napore, namesto v 'delo', izdelovanje mrtvih reči, preoblikovanje okolja, pridelovanje hrane in drugih 'krpanj' izginulega življenjskega obilja, raje usmerjali v duhovno samo-izraznost, ki jo šele spoznavamo. Ljudje smo ustvarjalci resničnih svetov, ki moremo nadgraditi obstoječe naravne čudovitosti! Danes nas gozd ne nahrani več, a lahko bi svojo moč usmerjali v prenehanje izsekavanja in vrnitev pogojev, v katerih bi nas gozd znova lahko nahranil brez traktorjev, pesticidov, trgovine in drugih neživljenjskih izmišljotin. A preden se to lahko zgodi, moramo sami postati naravni in zahrepeneti po svobodi, kakršno poznajo le še ptice, ki si med svojim lahkotnim ustvarjanjem v brezskrbnih višavah mimo grede ulovijo nekaj za pod zob.

Ne bojim se ničesar, zato se spomnim same sebe, Marjeta Šumrada