Sama bom rekla samo to, da menim, da bi tovrstni finančni viri pomoči morali biti prehodne narave, za premostitev nekega kritičnega obdobja materialne stiske. Prvi pogoj pa je seveda, da najprej dosežejo ciljno skupino. Družbeni viri pomoči posameznikom in družinam ranljivih skupin bi morali biti zastavljeni tako, da bi se v obdobju nekaj let posameznika toliko opolnomočilo, da bi zmogel sam poskrbeti zase ali svojo družino. Pri čemer bi pri tem nujno moral intenzivno sodelovati s strokovnimi delavci, predvsem pri prejemanju psihosocialne pomoči. Zakon bi seveda moral določiti nek okvir, med drugim tudi zgornjo časovno mejo tega prehodnega obdobja, ko je posameznik do teh brezplačnih virov pomoči še upravičen. Viri pomoči pa bi posameznika skozi to obdobje postopno morali voditi k osamosvojitvi. Pri čemer bi višina dodatkov po mojem mnenju morala biti mnogo bolj fleksibilna glede na posameznikovo oz. družinsko situacijo. Kakor hitro namreč pričnemo ljudi uvrščati v neko skupino, obstaja past, da bodo med posamezniki znotraj te skupine večje razlike, kot zunaj skupine. Hkrati tudi določimo potrebe te skupine, ki pa niso nujno tudi hkrati potrebe nekaterih posameznikov v njej.
Zame je določitev, da nekdo spada v ranljivo skupino, kjer bo dolgoročno potreboval in koristil tako nematerialne, kot tudi finančne vire pomoči, več kot dovolj! Brez drobljenja v podskupine, kot so migranti, ženska-žrtev nasilja, oseba s težavami v duševnem zdravju itd. Neka ženska npr. je lahko vse troje in strokovni delavec, ki ji nudi pomoč, ne bi smel biti obremenjen s tem, v katero izmed ranljivih skupin naj jo uvrsti, da ji bo lahko zagotovil dostop do določenih virov pomoči, med drugim tudi finančnih. Saj lahko ozka uvrstitev v eno skupino hkrati zapre poti, da bi se uporabnik lahko poslužil virov pomoči dostopnih drugi skupini.
Cilj individualnega načrta bi moral namreč biti vsesplošna krepitev posameznika (ali družine) na način, da bo v obdobju nekaj let lahko zaživel-a samostojno, ali z minimalnim koriščenjem omenjenih virov. Pri tem pa bi te vire pomoči morali prilagoditi individualnim potrebam posameznika (ali družine) in ne obratno! Zgodi se namreč, da določeni posamezniki ali družine, po (pre)dolgih letih še vedno koristijo finančne vire pomoči in izčrpavajo državno (ali občinsko) blagajno, namesto, da bi individualni načrt bil zastavljen tako, da bi jim v vseh teh letih, ko so prejemali socialne transferje, hkrati prejemali tudi intenzivno psihosocialno pomoč (svetovanje, psihoterapija) preko katere bi se jih dovolj opolnomočilo, da bi pričeli iskati notranje vire moči in zaupati ter verjeti vase; med drugim tudi v to, da zmorejo preživeti sebe in svojo družino, ter si poiskati ustrezno zaposlitev.
Naj se vrnem k zgoraj omenjeni ženski, ki je hkrati migrantka, ter ženska-žrtev nasilja, posledično s težavami v duševnem zdravju. Če jo najprej damo v kategorijo zgolj migrantov, je velika verjetnost, da se strokovne službe obravnavi njene problematike (nasilje, težave v duševnem zdravju) ne bodo posvetile tako intenzivno, saj je njeno bivanje v Sloveniji najverjetneje prehodnega značaja. Če pa se osredotočimo na njeno širšo problematiko in ne le status migrantke, pa bi ta ženska v času bivanja pri nas lahko bila upravičena strokovne obravnave kot vse ostale ženske-žrtve nasilja, obravnavana s strani multidisciplinarnega tima, ter deležna zdravstvenih storitev glede njenega duševnega zdravja. EU bi za vse članice unije morala imeti fond neke vrste »prve pomoči,« iz katerega bi države članice črpale za dostop do brezplačnih socialnih in zdravstvenih storitev za migrante. Omenjena gospa ne bi smela biti spregledana in bi morala biti obravnavana kot ženska-žrtev nasilja in osebe s težavami v duševnem zdravju. Ne glede na narodno pripadnost, (ne)državljanstvo, (ne)pokritost zdravstvenega zavarovanja in podobno. Strokovne službe bi morale kot prioriteto postaviti njeno stopnjo ogroženosti in ne njen prehodni status migrantke, ter ji nuditi vse oblike psihosocialne in zdravstvene pomoči, da bi lahko zaživela človeka dostojno življenje in se umaknila iz odnosa, ki jo ogroža. Tudi če to pomeni, da bi ji ponudili začasno bivališče v Sloveniji. V kolikor bi se gospa vseeno odločila prestopiti v drugo državo skupaj s partnerjem, ki je do nje nasilen, bi ob njeni zapustitvi Slovenije strokovne službe, ki so jo obravnavale, nujno morale vzpostaviti stik z državo v katero prehaja in poročati o njihovih opažanjih in obravnavi gospe, ter stopnji njene ogroženosti.
Morda smo rešili neko življenje in zato nam ni bilo potrebno iti v državo tretjega sveta, ampak medtem, ko je tretji svet potrkal na naša vrata!
Za društvo Sinergija Ljubljana, predsednica:
mag. Klementina Sambolič,
prof.RP; univ.dipl.soc.del.
