Kljub temu, da se razmerje med bogatimi in revnimi v zadnjih letih samo še povečuje, lahko rečem, da bo vsaj nekaj družinam in posameznikom s pomočjo naše slovenske dobrodelnosti, ki dobiva na vse večjih razsežnostih, omogočeno, da bodo preživeli te praznike z nasmehi na obrazih, namesto solzami v očeh.
»Kaj pa tisti, ki jih kljub temu »zgrabi« praznična depresija, ki se v mnoge izmed nas lahko naseli iz tisoč in enega osebnih razlogov,« pomislim? Lahko bi bila med njimi! Ne v tem, temveč preteklem letu sem tudi sama izgubila svojo družino in dom, še preden sem si ju v resnici zgradila in začeti znova, iz »nule,« je v štiridesetih mnogo težje, kot bi to marsikdo pomislil! To moraš doživeti; da veš kaj pomenijo vsi ti občutki sramu, ponižanja, opeharjenja, ter pogledi vseh ljudi izpod obrvi, v katerih zaznaš, da si »luzer« in si tudi sam prav nič bolje ne misliš o sebi! In potem moraš imeti kanček sreče, da ti usoda prinese srečanje z dobrohotnimi, pozitivnimi, optimističnimi, nasmejanimi ljudmi, ki znajo tudi tebi sčasoma naslikati nasmeh na obraz z drobnimi, vsakodnevnimi majhnimi pozornostmi, s katerimi ti talijo led okrog srca in ga počasi ponovno »oživljajo.« Potem ponovno pričneš verjeti vase, si dovoliš seči po novih ciljih in ujeti svoje sanje. Začetno skromno bivanje zamenjaš za prostornejše, slediš svoji literarni žilici in končno izdaš svojo prvo knjigo (ki ji sledita še druga in tretja) opraviš izobraževanje, ki si ga imel-a v načrtu že toliko časa in nadaljuješ svoje poslanstvo, ter se razdajaš otrokom in pomagaš odraslim, do katerih je življenje bilo še mnogo manj milostno kot do tebe.
A v črnem scenariju, ki ni bil prav daleč, bi prav lahko obupal tudi sam in bil le eden izmed tistih številnih, ki se danes gibljejo po družbenem robu.
Po drugi strani pa nikoli ne vemo, kdaj smo tista majhna lučka upanja, tista rešilna bilka nekomu, ki je skoraj že obupal. Zadnjič sem brala, da si je neka študentka vzela čas za brezdomca in ga povabila na kavo in sendvič na toplo, ter se z njim pogovarjala. Dejansko mu je po dolgem času sploh nekdo pogledal v oči! Neka mala, petletna punčka, pa je brezdomcu kar odnesla ven svoje kosilo iz restavracije. To se je seveda dogajalo v tujini! Kajti kljub našim velikim, dobrodelnim slovenskim srcem, še vedno mislim, da imamo slovenci (z mano vred) preveč ledu in verig okrog srca, zaradi katerih gremo mimo brezdomca ali brezdomke, z neprijetnimi občutki in občutki sramu, namesto, da bi hodili »po svetu« z več topline, razumevanja in sočutja do tistih, ki so nad sabo obupali. Kajti večina nas to ima v sebi, a težko navzven pokažemu sočloveku. Kdo ve; morda bo ravno naša topla beseda novi žarek upanja nekomu, da bo ponovno začel verjeti vase in to, da tudi on s svojo unikatnostjo predstavlja poseben kamenček v tem mozaiku človeštva, ki brez njega ne bi bilo enako.
Napisala:
mag. Klementina Sambolič
Društvo Sinergija Ljubljana
