Ljudje smo najvišje organizirana bitja, ki si naš vsakdan praktično že do minute vnaprej določimo. Ozaveščeni smo, da bi želeli biti še mnogo več, kot le opravljati naše najnujnejše dolžnosti in zadovoljiti le najosnovnejše potrebe; tako odrasli in to želimo vcepiti tudi otrokom. Svoje osebne, službene cilje načrtujemo najmanj za eno leto vnaprej, ponavadi pa še za dlje! Če nas kdo vpraša kje se vidimo čez pet let ali kako bi želeli, da bi naše življenje izgledalo čez deset let, mu vemo že natančno povedati. Že majhni otroci nam znajo zrecitirati kaj bodo ko bodo veliki in majhne punčke že načrtujejo kakšno poročno obleko bodo nosile na svoji poroki.  

Sedaj, v času obsedenega stanja, ko po medijih slišimo da se situacija spreminja iz dneva v dan, pa se nam že »malo svita,« da bo mnogo naših načrtov splavalo po vodi. To nas jezi in frustrira, saj so med njimi morda tudi aktivnosti, ki smo jih načrtovali že celo leto vnaprej! Tako sem se danes zjutraj že našla z mislimi pri članku, kjer bom glede na nesočutna in sovražna vedenja nekaterih do obolelih v Sloveniji, pisala o strpnosti. A sem se še pred tem odpravila na povsem rutinski pregled, na katerega sem se samoiniciativno naročila pred pol leta. Ko sem prišla tja, pa me je osebje v maskah odpremilo domov z besedami, da so odpovedani vsi rutinski pregledi. Moram reči, da je moja prva reakcija bila: jeza! Kljub temu, da sem še včeraj čutila močno empatijo in sočutje do vseh obolelih, ter sem se pri sebi strinjala z ukrepi, ki so jih sprejele zdravstvene ustanove. A ko je šlo za mene sem odreagirala sebično! Saj sem zastonj prišla tja in predvsem zato, ker ni šlo vse po mojih spredalčkanih planih. Tako kot smo si naslednje počitnice v Sloveniji splanirali šele čez dva meseca in ne že sedaj! In so v stiski tako starši, kot tudi učitelji in celoten šolski sistem! Čeprav se naš razum zaveda kako zelo pomembno je za ohranitev naših življenj izpeljati te preventivne ukrepe in pri njih sodelovati, se še vedno oglaša v nas odraslih nerazumnost majhnega, egocentričnega in razvajenega otroka, ki protestira, ker ne bo dobil to, kar mu je bilo obljubljeno! Pa naj si bodo to počitnice v natanko tistem terminu, ki so ga mnogi pozimi že rezervirali za poletje, ali kaj drugega. 

A če se vprašamo, kaj bi nam lahko miselno vedenje v stilu, da se nam ne more nič zgoditi, prineslo čez nekaj mesecev? Težave, ki se nam zdijo velike sedaj (varstvo za otroka, prestavitev termina za dopust) bi se nam v trenutku zdele nepomembne, ko bi na nitki viselo naše življenje, ali življenje našega svojca. In takrat bi si marsikdo rekel: »S čim sem se jaz ukvarjal pred meseci? To mi je bil takrat problem? Sedaj bi dal vse, samo da bi lahko povrnil zdravje in življenje sebi ali svojemu…!« 

Življenje je eno samo! In če si sedaj zapravimo zdravje, ker se nam predpisane prilagoditve zdijo nesmiselne, lahko da ne bomo imeli možnosti, da si ga povrnemo. Zato odrasli poslušajmo glas razuma odraslega in utišajmo razvajenega otroka v sebi, ki kar naprej nerga, kaj vse bo izgubil in česa vse ne bo dobil, ter da je vse to zdaj težko spreminjati in da se ne da! Vse, kar nas ohranja pri zdravju in življenju se da! Vse lahko reorganiziramo in vse lahko nadomestimo, razen izgube zdravja in življenja ne! Zato se zahvalimo voditeljem in zdravstvenim organizacijam v Sloveniji, ki so se preventivnih ukrepov lotili zelo razumno in pravočasno in dajmo dosledno slediti njihovim navodilom, da vsi skupaj prispevamo k čimmanjšim posledicam tega zahrbtnega virusa! In da bomo potem lahko nadaljevali z našimi življenji brez strahu kaj nas čaka jutri. 

mag. Klementina Sambolič

Društvo Sinergija Ljubljana

https://drustvo-sinergija-lj.si/