Vrnem se k računalniku in Glasnikih muzejskega društva, ki sem jih pred kakšnimi tridesetimi leti kupil v antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani. Brskam, da bi v njih še kaj odkril o vasi Pšata ob izviru istoimenske reke. Nič posebnega, dva tri stavke iz njene zgodovine, ki jo že poznam. Stara pesem: ko kaj iščeš, zlepa ne najdeš tistega, ampak preje vse drugo.

Sonce bode skozi napol spuščene naoknice na pisalno mizo in na zaslon računalnika. Tako je močno. Kot da bi me še ono hotelo spodbuditi, naj grem ven. Nič več ne razmišljam. Še enkrat pogledam na vrt, na sadno drevje. Najtanjše veje se še vedno upogibajo pod snegom, čeprav sem ga sredi najbolj burnega sneženja otresel z njih. Kar z lesenimi grabljami, z vrha češnje pa z dolgo preklo. Ptički so, ko so me zagledali, naenkrat odfrleli na češnjo. Le dva, trije še kar naprej kljujejo zrna. Očitno so se me že navadili, ali pa je lakota hujša od zvedavega moškega, ki kuka skozi okno.

Pograbim najtoplejšo bundo in kapo. »Premalo toplo in prekratko,« kmalu ugotovim, ko koračim po spluženi poti k Slevcu ob reki Pšati. Fotoaparat mi binglja z ramen. Občasno ga vzamem, ko uočim kakšen primeren motiv. Pogled na homški hrib s cerkvijo na vrhu skozi late na pol praznega kozolca, živo mejo s kakšnim trideset centimetrov debelim snežnim posipom, sipkim kot puh, streho kapelice Srca Jezusovega, ki jo vedno znova fotografiram. Skoraj na vsakem koraku najdem kakšen motiv. Osredotočim se na detajle. Toliko že vem o fotografiji, da so oddaljeni gozdovi in griči, pokriti s snegom, lepši za oko kot pa na fotografiji. »Oko je še vedno najboljši objektiv ali teleskop. Zato uživaj,« si rečem. »Išči kaj nenavadnega. Zimsko pravljico,« kot mi je rekla Silvestra. »Danes je res,« vidim, ko prehodim več sto metrov poti do Slevca in nazaj do vasi, pa še malo v smeri sosednjih Topol. Pri tem si vlečem kapo čim bolj na ušesa. Na nos si je ne morem, čeprav me vanj najbolj zebe, čutim, kako je to pozimi najbolj izpostavljen organ. Dihati pa tudi moram. Vdihavati hladen zrak čim bolj skozi nos.

Namerim se še proti središču vasi s cerkvijo papeža mučenca sv. Klemena. Tolikokrat že fotografirano, a vedno drugačno. Tokrat s snežno kapuco na visokem zvoniku. Pa zelo staro hišo v bližini, kjer je bila nekdaj ura, sedaj je le še njen obris. »Bog ve, koliko časa jo bo še pustil lastnik?« se vprašam. Najlepše hiše podirajo, zidajo pa nove. »Konfekcijo,« me prešine. Celo ob robu Pšate dve novi. Tudi pri nekaj stopinjah pod ničlo si dajo opraviti pri njej. Kot tudi pri novih hišah severno od vasi. Za zidarje, krovce očitno ni zime. Jaz pa tiščim roke čim globlje v žepe najtoplejše bunde, premigavam prste, skušam pregnati občutek, da je mraz, da me zebe.

Mi je kar malo hudo, ko vidim tekača, ki utirjata progo v visokem snegu, sam pa sem hčerki Antoniji in njenemu možu Tinetu svetoval, naj raje ostaneta doma, peljeta Mihca s sankami kar tam ob pritoku Bistrice. Še huje mi je, ko vidim pozneje starše, kako vozijo malčke na saneh v smeri Mlinčkov. Malo me zaskrbi, ko se sneg nenadoma močno vsuje z vej, vidim na tleh polomljene veje.

»Upam, da ne bo padla kakšna na naju,« rečem naključni spremljevalki, ki si mi je pridružila malo pred mostom čez reko. Če ga bova dobila malo za vrat, nič ne de. Zelo sem presenečen, ko sredi gozda zagledam vaščanki, ki se že vračata, povesta, da sta bili čez hrib v Bukovici. »Ženske so pogumnejše od moških,« vnovič spoznavam. »Leonora je likovna urednica pri zelo brani reviji,« povem spremljevalki, ki mi čez čas zaupa, da ji je ime Nataša in da piše. »Lahko vam bo oblikovala kakšno knjigo,« dodam. »V tem je res dobra. Kot vsi Prelesnikovi s svojimi talenti,« pristavim.

Nataša mi je povedala, da obiskuje tečaj kreativnega pisanja, je že napisala roman. Najraje bi jo prosil, naj mi ga takoj da prebrati, a vem, da tega ne smem, dokler je to še skrivnost, zaupana urednici založbe, najprej pa papirju. »Gotovo bo zelo zanimiv,« si mislim, ko ji prisluhnem, kaj jo teži in želi izpovedati s pisanjem. To mi potrdita črtici, ki mi ju je poslala pozneje.

Oba se strinjava, da je Pia Prezelj napisala zelo dober roman Težka voda. »To je pravo pisanje,« ugotoviva. Takšno, za kakršno si tudi midva prizadevava. Povedati stvari sveže, na novo, kar je najteže. Ne reči zgolj: »Kako je danes lepo modro nebo«. Zakaj ne bi povedal drugače: »V tem morju bi pa tudi sam plaval.« Ali: »Kako veliko sinje oko me danes gleda.« Ali: »Koliko časa bi potreboval, da bi preveslal ta zaliv?« »Miroslav, narobe si me ocenil, ko si mi očital, da nimam nič domišljije,« mi prikljuje v spomin očitek človeka, ki se ima za dobrega pisca, a tega ne povem Nataši. Kot tudi tega ne, kar mi je rekla sodelavka Maruša, da ni treba vsega zapisati, se do golega izpovedati. Oba pa se strinjava, da je treba pisati pošteno. Tako, kot je čutil sedanji prefekt Dikasterija za nauk vere argentinski kardinal Victor Manuel Fernandez, ko je v mlajših letih za mlade napisal knjigi: Mistična strast: duhovnost in čutnost ter Ozdravi me s svojimi ustnicami: umetnost poljubljanja. Res umetnost pa tudi moč, saj mi je Silvestra še kot dekle priznala, da je bila od prvega poljuba ves dan omotična. Najlepšega in najbolj intimnega dejanja poleg spolnega odnosa med ljubečima se zakoncema. »Božjim darom«, kot je nedavno doživetje vrhunca tega odnosa ovrednotil sam papež Frančišek. Ne pa f …, za kar ga imajo mnogi. V glavi, nato v srcu in nižje. Kakšna zmota, stranpot! Kje si, rajni napredni profesor moralke dr. Štefan Steiner, da bi podučil zafrustrirane in napačno gledajoče Slovence?! Sedaj jih mora sam papež Frančišek, kardinal Fernandez pa se sekira, kaj je napisal pred leti, mu to hodi narobe kot prefektu najpomembnejše kongregacije v Vatikanu.

Nataša izreče besedo na k …, o kateri tudi pišejo pisatelji. Povem ji, da o tem ne pišem, čeprav pisatelji dobivajo za to in druge opolzkosti celo Nobelovo nagrado. Nikakor ne smemo s pisanjem koga prizadeti. Posebej svojih najbližjih ne. Zato sem Silvestri, ko sem pisal svoj življenjepis, le-tega pokazal. Ven je vrgla skoraj polovico. Naredil sem podobno, kot so tisti, ki jih je kardinal Franc Rode prosil, naj pred izidom pregledajo njegov življenjepis Vse je dar. Eden izmed njih je rekel, da v knjigi sedaj »manjkajo ocvirki«, rečem Nataši. »Kljub temu jih je še veliko ostalo,« dodam. Res dobra, pošteno in odkrito napisana knjiga!

Pri pisanju smo svobodni, a hkrati odgovorni, se spomnim, kako me je pri biblični skupini zgovorno pogledala nasproti sedeča nekdanja učiteljica, ko smo se ob odlomku iz Drugega pisma Tesaloničanom pogovarjali o sedanjih vzrokih za odpad od vere, hojo po stranpoteh. Kot potrditev se pred nama vsuje na pot obilica snega, nama pršič zanese v obraz in v moj fotoaparat. Hitro ga odpihnem z njega in skrijem pod bundo.

Ko se z Natašo vračava v lesketu od snega odbijajočih se sončnih žarkov, usipajočega se snežnega poprha, do tal pod težo snega pripognjenih vej in pozdravljanju številnih sprehajalcev, v lepoti žarkega zimskega dopoldneva doživljava tudi toplino človeške bližine. Prav po Pavlovo, kako je pomembno, da smo kristjani enega duha, čeprav različnih misli. Pri tem niti ne pomislim, da je ta teden teden molitve za edinost kristjanov, se zavem šele, ko doma pogledam na koledar. Je pa še druga edinost, ko v bližnjem, kot sva si bila tega dne z Natašo, začutiva sorodnost iskanja, hrepenenja in stegovanja za Lepoto samo, Besedo, ki naju navdihuje pri zapisovanju pisne besede in izrekanju tiste, ki kot niti povezuje obleko in krasi telo, smo zaradi nje lepši na zunaj, telo pa je, ustvarjeno in nam dano od Boga, velika mojstrovina in umetnina obenem. Zadošča pogled na Michelangelovega Davida v Firencah. Najpomembnejša pa je notranja lepota, premagovanja vsega človeka nevrednega in krepitev dobrega. Potem se nam včasih tesne, zožene ali celo z ovirami zaprte poti razširijo, ovire odstranimo in gremo dalje. Kot bova šla midva z Natašo v pisanju čutim, ko ji, predno se usede v svojega clia, sežem v roke. »Bog te blagoslovi!« ji še zaželim v mislih. V besedah pa: »Čim več dobrih stavkov!« Njen hvaležen pogled mi pove, da ve, kaj sem ji želel s tem sporočiti. Črtici, ki mi ju je poslala, mi to potrdita. In moja molitev zanjo.

Zimska pravljica je tako postala dejanje, ko se človek odpre sorodni duši, ga to oplemeniti, dvigne, mu razširi obzorja. Za to je potreben tudi pogum. Papež Frančišek ga ima, kardinal Rode tudi, prav tako kardinal Fernandez. Za hojo po pravi poti. Po kateri, nam govori Duh. Kdaj tudi po naključnem človeku, srečanju z njim.

(Pripomba: Iz obzirnosti do oseb, omenjenih v resnični zgodbi, sem nekatera imena spremenil, jedro zgodbe pa ostaja nespremenjeno kot uk in poduk. Uživajte v zimskih radostih, ki nam jih v tej dnevih podarja narava. In veselite se s po duši in mislih najbližjimi. Bodite jim hvaležni za to.)

Silvester