Vsi ljudje vse vedo. Te tudi na kaj opozorijo. Tatjana Burnik, poleg Polonce Pibernik poverjenica DU Komenda za vas Suhadole, me je na to, da je mama od njenega moža Janka Burnika Frančiška Burnik na fotografiji starih komendskih pritrkovalcev, ko jih je 26. maja 1968 za Glasbenonarodopisni inštitut Ljubljana posnel J. Vodušek, prepoznala vse pritrkovalce. Obžalovala je, da jih drugi niso, zato trije od osmih v knjigi Prelepa pesem zvonov niso omenjeni z imeni in priimki ter kako se je pri njih reklo »po domače«.

Novica me je zelo razveselila, dobesedno dvignila pokonci, sem se že čez nekaj dni – 19. novembra odpravil na obisk k Frančiški Burnik. Krajši obisk, ki pa se je podaljšal v pravi pogovor, kajti Frančiška ima kljub temu, da je že v 93. letu, izjemen spomin, mi je vedela odgovoriti prav na vsa vprašanja, pa še kaj dodala. Povedala mi je, da so na omenjeni fotografiji z leve na desno poleg njenega moža Antona, Ivana Gašperlina (Boštjanovega) iz Most, Franceta Plevela (Jurčkovega) s Podboršta, Franca Repnika (Vrtnika) iz Suhadol in Andreja Kočarja (Dolenčevega) z Gore še: Francev mlajši brat Jože Repnik (tretji z leve), Vinko Špenko (Prjevov) s Potoka (peti z leve) ter Janez Kern (Jernejev) s Klanca (šesti z leve).

Jože Repnik je bil tako, kot njegov brat Franc, doma z Brnika. Franc je okrog leta 1960 kupil staro hišo v Suhadolah, kamor se je preselil. Poročil se je z Ano Lužar, Jerajevo iz Žej. Imel je zelo močno dioptrijo, kar je videti že po očalih, vendar ga to ni motilo, da ne bi pritrkaval v domači vasi, Komendi, Mostah, na Križu, v Mengšu in drugje. Za pritrkavanje mu ni bila nobena pot odveč, predaleč. Rad pa je pritrkaval tudi njegov brat Jože. Iz Bukovice, kamor se je priženil, je hodil pritrkavat v Suhadole, v Komendo in drugam.

Vinko Špenko, Prjevov s Potoka, je bil sosed Perčevih v tej vasi. Od tam je imel blizu do župnijske cerkve sv. Petra in bronastih zvonov v njenem zvoniku, ki so ga privabljali, da je zvonil nanje in pritrkaval.

Janez Kern, Jernejev s Klanca, se je priženil v to vas iz Zaloga, za ženo pa vzel Mari, ki se je prej pisala Badalič.

Pogovor je potem nanesel na spomine na Frančiškinega moža Antona, ki je umrl leta 2007 na sveti večer. Anton je kot mlad fant preživel strahote koncentracijskega taborišča Teharje, iz katerega so ga izpustili po treh mesecih kot mladoletnega (star je bil 17 let), zelo shujšanega in brez las, oče, tudi Anton, pa je postal žrtev partizanskih pobojev po drugi svetovni vojni. Oba sta se po koncu vojne umaknila na Koroško, od koder so ju skupaj z drugimi »vrnili« nazaj. Kar je hudega prestal v taborišču, se je trajno zapisalo vanj, mu je pustilo posledice. Preživljal se je z mizarskim delom v tovarni na Duplici in drugje. V uteho mu je bilo pritrkavanje v domači cerkvi in drugje ter petje s fanti na vasi. V zakonu s Frančiško se jima je rodilo osem otrok, od katerih so še vsi živi.

Tudi mama Frančiška, Anškova s Klanca, se kljub visokim letom kar dobro drži. Je skromno, hodi le po hiši in okrog nje, spi pa dobro. Bere težje, lažje pa gleda televizijo. Kar potrebuje, ji iz trgovine prinese sin Janko. Rada živi, ni ji do evtanazije. Malo ima težav s srcem, kar ni nič čudnega za njena leta in vse, kar je prestala v življenju.

Ko je bila še mlada, je, ker je njihova hiša čisto blizu Pšate, popazila tudi na otroke, ki so se igrali v bližini, enega celo rešila, ko je padel v vodo. Vseh pa ni mogla, je bilo kdaj že prepozno, voda previsoka. Spominja se še utopljenih otrok (Grilove) in starejših Skadovcev. Dobro pa tudi, da so nekdaj vaščani celo vozili po Pšati, je bila blizu njih pot iz nje. Zemlja je bila veliko bolj dragocena kot danes, zato so kmetje za vožnjo uporabljali kar rečno strugo.

Povedala mi je še, da je njen oče Franc Pogačar šel »s ta lepim vozom« po novega župnika Viktorijana Demšarja, ko je leta 1946 nastopil službo župnika v Komendi. V voz je vpregel konja. S tem vozom (zapravljivčkom) so se Anškovi vozili tudi k maši in drugam na slovesnosti. Župnik Demšar je Anškove pozneje rad obiskoval. Običajno kar peš, saj do njih ni bilo daleč iz Komende. Zelo so ga spoštovali.

Oče Franc je razmeroma zgodaj umrl zaradi tuberkuloze. Med vožnjo se je zaradi prepiha močno prehladil, oslabljena plujča pa niso več zmogla ozdravitve.

Frančiška je še posebej ponosna na tako uspešnega sorodnika, kot je svetovni prvak Tadej. Pritrdila mi je, da so pri tem pomagale tudi korenine, kajti Anškovi so bili vedno zelo pridni pri delu, ki ga na kmetih tako ne zmanjka. Jabolko pa ne pade daleč od drevesa …

Jožef Pavlič