Komendska župnija letos praznuje 100-letnico petih bronastih zvonov v Komendi. In še šestega – največjega suhadolskega, prav tako bronastega.  Leta 1925 so jih ulile Strojne tovarne in livarne v Ljubljani, posvečeni so bili 9. septembra istega leta, poprej pa razstavljeni na ljubljanskem velesejmu; v zvonik župnijske cerkve sv. Petra so jih dvignili 10. septembra 1925.

Zakaj so se komendski župljani odločili za nove bronaste zvonove, pojasnjuje župnijska kronika: »Ljudje niso bili več zadovoljni z železnimi zvonovi pri župni cerkvi, pa so hoteli imeti bronaste. Sklicali so se gospodarji na posvetovanje in se skoraj vsi odločili, da bodo prispevali za nove bronaste zvonove.«

Pred tem so Komendčanom (vsem župljanom) zvonili železni zvonovi, ki so jih po binkoštih leta 1918 kupili pri Kranjski industrijski družbi (KID) na Jesenicah. Prav tako v soseskah na Križu, v Mostah in v Suhadolah. Tudi za podružnične cerkve v teh vaseh so pri istem podjetju vaščani kupili železne zvonove. Bronaste – Samassove – jim je na začetku leta 1917 »pobrala« prva svetovna vojna. Nameravali so jih preliti v topove in drugo orožje, vendar so se avstrijski vojni načrtovalci ušteli, zvonovi pa so samevali v dunajskem predmestju in drugje. Kot tudi iz zvonikov drugih slovenskih cerkva za časa "rajnke Avstrije".

Komendčane in prebivalce podružnic je odvzem bronastih zvonov močno prizadel, zato so pohiteli z nabavo železnih. Ker pa ti niso tako lepo zveneli kot bronasti, so se, vsaj Komendčani, odločili, da si bodo priskrbeli bronaste. To so zapisali tudi na drugi zvon po velikosti: »Vojska je svetemu Petru štiri zvonove pobrala, močna ljubezen župljanov pet je novih mu dala.« Enak napis je tudi na največjem suhadolskem zvonu, ki so ga Komendčani kupili skupaj z drugimi bronastimi, pa se ni dobro ujemal z njimi, zato so ga prodali Suhadolčanom, za komendski zvonik pa pozneje kupili novega. Tako Suhadolčane pozdravlja njegova bronasta pesem, pa tudi železna, saj sta ostala dva iz te kovine. Upajmo pa, da jih bo kdaj le bronasta, kajti bron in železo res ne zvenita usklajeno. Po ostalih dveh podružnicah zaenkrat donijo le železni več kot sto let stari zvonovi. Moščani so jih že nameravali zamenjati, pa jih prejšnji komendski župnik ni podprl. Zvonijo, kakor zvonijo – in rjavijo. V kakšnem stanju so, najbolje vedo cerkveni ključarji in mežnarji ter zvonarji in pritrkovalci. Še dobro, da služijo svojemu namenu. A kako dolgo?

Kakšno veselje je zavladalo v Komendi, ko so 21. junija 1882 na treh vozovih pripeljali pet novih bronastih zvonov, ki so jih naročili pri znanem ljubljanskem livarju Albertu Samassu, je za Slovenca napisal domači cerkveni ključar in kronist Andrej Mejač. Podrobno je popisal vseh pet zvonov: komu so bili posvečeni, njihove glasove, težo …

Nekdanji komendski župnik Valentin Bernik pa zelo vestno v župnijsko kroniko, kako zelo je komendske župljane najprej razžalostil odvzem bronastih zvonov v vojne namene, nato kratko vzradostil nakup železnih zvonov po koncu prve svetovne vojne, prav posebej pa prizadevanje za nove bronaste zvonove v Komendi. Za njim se je natančno poglobil v vse to župnik Viktorijan Demšar, duhovnik z velikim čutom in nadarjenostjo za pisanje in vsestransko raziskovanje komendske zgodovine. Predragoceni pa so zapisi umetnostnega zgodovinarja in konservatorja dr. Franceta Steleta, ki je v knjigi Umetnostni spomeniki Slovenije, Politični okraj Kamnik (1922-1929) popisal vso zgodovino zvonov v komendski župniji v zvonikih nekdanjih gotskih cerkva do sedanjih baročnih.

Domačin Janez Ravnikar, navdušen zvonar in pritrkovalec, je opravil veliko delo, ko je v več nadaljevanjih pod naslovom Zvonovi zvonijo, premilo pojo leta 1998 v občinskem glasilu Aplenca popisal zvonove v komendski župniji, v besedi in sliki pa tudi pritrkovalce.

Podpisani pa je ob spodbudi župnika p. Cristiana Balinta, opisih Janeza Ravnikarja in pritrkovalca Andreja Gašperlina iz Most napisal 140 strani obsegajočo knjigo z naslovom Prelepa pesem zvonov. V njej je združil vse, kar je bilo doslej napisano o zvonovih pa tudi zvonikih vseh štirih cerkva v komendski župniji. Temu je dodal v besedi in sliki nekdanje in sedanje pritrkovalce, posebej hčerke organista, zborovodja in mežnarja Franceta Grkmana (Urško, Moniko in Barbaro), mežnarje, obrazložil pomen zvonjenja; lotil se je celo tega, kako je nekatere občane motilo preglasno zvonjenje pri fari, spregledali pa so in pozabili, da je zvon glasbilo s prav posebnim namenom in da bo enkrat – navček – zazvonil tudi njim. Besedilu je dodal številne stare dokumentarne fotografije pritrkovalcev ter sponzorje, ki so mu pomagali izdati zelo lepo knjigo z vgraviranimi zlatimi črkami, izjave pritrkovalcev, mednarodno pobudo zvonjenja za mir 21. septembra 2018 ter cerkvene in druge pesmi o zvonovih. Prostovoljne darove za knjigo bo namenil za župnijske potrebe.

100-letnico komendskih bronastih zvonov so komendski župljani slovesno praznovali 26. oktobra pri deseti maši s pritrkovanjem pred njo in po njej domačih in drugih pritrkovalcev ter predstavitvijo knjige Prelepa pesem zvonov. V prav posebnem zavedanju in hvaležnosti prednikom, ki so toliko žrtvovali za bronaste klicarje v Komendi. Upajmo, da jim bo sledil tudi sedanji in prihodnji rod, da bodo železne zvonove kmalu zamenjali bronasti. Potem bo iz zvonikov, kot je zapisal avtor knjige, res slišati »prelepo pesem zvonov«. Kako je ta lepa, pa lahko iz dneva v dan slišimo iz zvonika cerkve sv. Petra v Komendi. In smo hvaležni vsem, ki poskrbijo zanjo.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič