Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik in Zavod Medgeneracijsko središče Komenda sta v mesecih maju in juniju pripravila štiri pohode po komendski občini s skupnim naslovom Pravljično odkrivanje Komende. Že ime nakazuje, da so bili ti pohodi v prvi vrsti namenjeni družinam z otroki, pridružili pa so se jim tudi starejši poznavalci in obiskovalci krajev v naši občini. Tako je bilo tudi v soboto, 15. junija, ko so udeleženci v zadnjem načrtovanem pohodu odkrivali in spoznavali zanimivosti v okolici Suhadol. Posebej »pravljične potoke«.

Pohod sta vodila Barbara Božič in Darko Mavsar, izvrstna pripovedovalca zgodb. Pri tem se jima je ob t. i. »Zvonetovem bajerju« pridružila tudi direktorica Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik mag. Breda Podbrežnik Vukmir. Da bo pohod ostal tudi fotografsko zabeležen, sta poskrbela fotografa Luka in Jožef.

Barbara, velika ljubiteljica narave, je otrokom spotoma razlagala njene posebnosti in značilnosti. Pokazala jim je tudi različna drevesa v gozdu in jih povprašala, ali jih poznajo. Najmlajši jih, razumljivo, še niso, malo starejši pa so že razlikovali med smreko, borom, kostanjem …

Otroke je poučila, kako pomemben je mah v gozdu, pa tudi skorja za drevesa. Nekateri so se jih tudi spoštljivo dotaknili v prepričanju, da imajo zdravilne moči. Te ima že gozd sam po sebi, ko se spoštljivo sprehodiš v njem.

Ko so se ustavili pri mravljišču, so po nasvetu poznavalca Jožefa položili roke nanj in odkrili, da mravlje ne pikajo; ko so pomeli roke in jih pritisnili na lice, so začutili blagodejni učinek mravljinčne kisline.

Kjer so bile gozdne poti prepletene s koreninami, jim je Barbara povedala, da se na ta način drevesa ne držijo le dobro tal, marveč tudi pogovarjajo med seboj.

Spotoma so spoznavali tudi razne vrste rastlin, utrgali nekaj borovnic, niso pa jih šli nabirat, ker to ni bil namen pohoda. Videli pa so številne avtomobile ob poti, kar je pomenilo, da so mnogi izkoristili lep dan za nabiranje borovnic.

Opazili so opozorila lovcev, da morajo pse voditi privezane na vrvico, da ne bi letali za srninimi mladiči in drugimi gozdnimi živalmi. Psiček, ki je bil z njimi, ni bil nevaren, je vseskozi ubogljivo tacal z njimi.

Prvi daljši postanek so naredili »pri Mlinčkih«. Otroci so si jih temeljito ogledali, posebej veliko mlinsko kolo, nekateri so popili pritekajočo vodo iz »Mrzlega studenca«, ki so jo zajeli v skodelo. Občudovali so iz velikega štora izdolbenega palčka. Darko Mavsar, odličen pripovedovalec in recitator, jim je povedal pripoved o tem, zakaj je pšenični klas najlepši cvet.

Tukaj se je od nas poslovila pisateljica gospa Maja Drolec, katere zelo zanimiv roman bomo brali v kratkem. 

Od Mrzlega studenca so se po prijetni gozdni poti sprehodili do Žegnanega studenca, kjer so ugotovili, da je ta voda res dobra za pitje; nič čudnega, da nekateri hodijo ponjo. Tudi sami so jo zajeli v stekleničke, saj jih je še čakal strm vzpon na Hosto, najvišji vrh v Suhadolskem gričevju. Pred tem so se ustavili še pri »Zvonetovem bajerju«, kjer so občudovali ribice v njem, gospa Breda pa jim je povedala zgodbo o graščaku in sršenih. Videli so tudi, kako spreten rezbar je Franc Kubelj iz Bukovice, ki je iz kosa lesa izrezljal orla, so ga nekateri takoj prepoznali. Pri bajerju so tudi opazili kačje pastirje, kač pa niso nikjer videli, čeprav so gotovo v gozdu. Vsaj goži. Nekdaj so bili celo modrasi, je eden ugriznil Cirila Zarnika, ko je nabiral borovnice.

Še enkrat so se sprehodili do Mlinčkov, ki jih je izdelal spretni Valter Nemec iz Suhadol, njihov začetnik pa je bil sovaščan Franc Repnik; nato so se začeli vzpenjati na Hosto. Spotoma so prebirali napise na kovinskih tablah, ki jih je ob 25. obletnici samostojnosti slovenske države postavil Janez Kern s Podboršta, na njih pa v kratkem popisal slovensko zgodovino. Starejši so pohvalil njegovo zamisel, otroci pa so, razumljivo, bolj gledali, kje bodo utrgali kakšno sočno gozdno jagodo ob poti. Začuda, vsi so bili kaj hitro na vrhu zelo razgledne Hoste, kjer so se usedli na lesene klopi, vmes pa vstajali in pogledovali proti oddaljeni brniški letališki stezi, kdaj bo pristalo ali odletelo kakšno letalo. Žal tega niso učakali, jim je pa domačin Jožef Pavlič prebral eno izmed svojih pesmi, ki jih je posvetil Suhadolam, reki Pšati in temu prelepemu svetu na južnem koncu komendske občine.

Barbara Božič je pohodnike obdarila s tremi zdravilnimi napitki. Kako so se jim prilegli ... Še časnikar Jožef je dobil pomirjujočega melisinega. Ravno pravega zanj v tako živahni družbi. Otroci so tudi malicali. 

Nazaj grede so se ustavili še na kraju, kjer je Suhadolčan Franc Lipar pred drugo svetovno vojno postavil leseno kočo; danes so vidni le še kamniti temelji.

Občudovali so še tokrat zaradi veliko dežja močno vodnato in hitro tekočo reko Pšato, pred tem v mlakah ob gozdni poti pogledovali pube, iz katerih se bodo razvile žabe, v Pšati videli par divjih rac, sivo čapljo v letu. Opravili so, otroci zelo pogumno in brez težav, razmeroma dolgo in zahtevno pot, starši in drugi spremljevalci pa so bili malce prepoteni od vzpona na Hosto.

Na koncu so skupaj z voditeljema Barbaro in Darkom ter direktorico Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik gospo Bredo sklenili, da se bodo še enkrat podali na to pot, mogoče malo daljšo, letos jeseni. Marsikaj so izpustili, ker bi bilo to preveč za otroke, za podrobnejši ogled Suhadol in bližnje okolice bi potrebovali vsaj nekaj ur. Za ogled baročne cerkve sv. Klemena, Rimskega vodnjaka iz prvega stoletja našega štetja, znamenj v vasi, najstarejših hiš, dveh nekdanjih mlinov (Štebetovega in v Slevcu), rimske poti mimo vasi, Roščovega loga, Lagune in drugega, kar je mogoče videti v Suhadolah in blizu vasi. Kljub temu so bili na koncu vsi udeleženci pohoda zelo zadovoljni. Tudi zaradi lepega in primerno toplega vremena za takšen pohod. Videli so tudi pravljične in resnične potočke in reko Pšato, lepe, čeprav tokrat zaradi dežja v preteklih dneh precej namočene poti, posebej pa zelo raznovrsten gozd, v katerem so prisluhnili ptičjemu petju. Kukavica se, žal, ni več oglasila. Najbolj od vseh so bili zadovoljni otroci. K temu so veliko prispevale Barbarine, Bredine in Darkove izvrstno povedane zgodbe, prigode in pravljice.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič