V oddaji so izpostavili dvoje vprašanj: kdo je odgovoren za velikansko škodo in kdo jo bo poravnal? V poplavah prizadeti upajo v pomoč države, občin, dobrodelnih organizacij, dobrih ljudi, sponzorjev in še marsikoga drugega. Gasilci, dobrodelne organizacije in dobri ljudje (prostovoljci) so se že izkazali, veliko vprašanje pa je, kako se bodo ostali. Poplavljenci niso (pre)veliki optimisti, se zavedajo, da so obiski in tolažilne besede predstavnikov Evropske zveze, predsednice naše države Nataše Pirc Musarjeve, predsednika vlade dr. Roberta Goloba in drugih visokih tujih in domačih funkcionarjev (tudi udeležencev 18. Blejskega strateškega foruma 28. in 29. avgusta z naslovom Solidarnost za globalno varnost) eno, drugo pa njihova prihodnja usoda.
Skeptični poplavljenci
Poplavljenec, ki je rekel, da upa, da bo v enem letu na državni ravni urejeno, kar mora biti, da bo lahko začel zidati novo hišo na varnejšem svetu, je bil blizu resnice. Še bliže pa tisti, ki so spomnili, koliko let je bilo potrebnih za odstranitev posledic poplav in ureditev vsega potrebnega za njihovo preprečitev po poplavah na Nizozemskem in v Nemčiji, pri nas pa v Železnikih, kjer še vedno ni vse narejeno, kot bi bilo treba, ker slovenski »administrativni mlini« meljejo počasi. Hrabri opozorilna beseda predsednika vlade, da je tokrat treba pohiteti, kajti jesen je blizu, z njo deževje, za jesenjo pa zima s svojimi nevarnostmi.
Kot pri vsaki zaskrbljujoči stvari, ko nesreča ne počiva, je bilo po poplavah tudi veliko pozitivnega. Najprej prave množice prostovoljcev, ki so prihajali v poplavljene kraje, prijeli za samokolnice, lopate in drugo orodje in, če ni šlo drugače, z zgolj orokavičenimi rokami pomagali, kjer in kolikor so mogli. Besede hvaležnosti poplavljenih ljudi so bile več kot obliž na njihove morebiti ranjene in umazane roke in obleko, balzam za srce in veselje, da ti je danes še kdo hvaležen, ko veliko ljudi misli le nase. Tudi v naši komendski občini.
Tujci niso pozabili na nas
Drugo pozitivno: tuje države, celo vojskujoča se Ukrajina, niso pozabili na nas, so prišli k nam s težko mehanizacijo za odstranjevanje posledic poplav. Najbolj so se izkazali Poljaki s solidarnostnim dnem in darovi za naše poplavljene kraje in ljudi.
Še pomnimo poplave?
Tretje, poudarjeno v oddaji, pa je opozorilo tudi za nas in našo občino: kdo je dovolil podjetnikom in lastnikom hiš, da so zidali na poplavnih območjih? Sedaj vsi prizadeti vijejo roke in upajo v čim večjo pomoč države, dobrodelnih organizacij, tujine, predvsem Evropske zveze, vendar je prav, da se tudi vprašamo, kdo je izdajal dovoljenja za gradnjo hiš na območjih, ki so veljala za poplavna, in kdo bo sedaj odgovarjal za to? V Tarči je bila beseda tudi o tem, vendar premalo jasna, odločna in dokončna. Sodelujoči so govorili o stoletnih vodah, pa petstoletnih, kakršne naj bi bile zadnje poplave, a ni treba imeti posebej dobrega spomina, da se ovemo, da je Savinja že večkrat močno poplavljala, pa Pšata tudi (sam se spominjam kar nekaj poplav od otroških let dalje, še več pa pritoka Pšate Brnika, blizu katerega sem živel), prav tako Kamniška Bistrica. Zelo varljivo bi bilo in narobe, da bi sedaj mislili, da sto let ne bo poplav, kakršne so bile zadnje.
Bodimo pripravljeni!
Skavti imajo zelo dobro geslo: Bodi pripravljen! Prav bi bilo, da smo vsi po zadnjih poplavah. Da je res tako, sem videl na sprehodu od za silo popravljenega mostu čez reko Pšato v Suhadolah ob reki do Slevca in nazaj v vas. Marsikje sem na ogroženem območju, kjer bi Pšata spet lahko drla v kleti in hiše, videl vreče s peskom, zagrajene dostope v garaže. Boleča izkušnja je ljudi izmodrila. Še sreča, da tokratne plohe in nevihte od 28. do 30. avgusta niso povzročile velike škode, so pa dodatno razmehčale že namočeno zemljo. Pri cerkvi sv. Klemena sem videl, kako se je voda zalezla v stene, bo potrebno popravilo »coklna« in fasade. Pri mostu čez Pšato je še vedno zagozdeno vejevje. Vzdolž rečne struge pa močno nagnjena drevesa, ki bodo ob prvem hujšem vetru ali viharju padla v strugo; nekatera so po poplavah še vedno v njej. Še dobro, da so na rečnem okljuku Laguna pred Slevcem odstranili debele smreke in druga drevesa, ki so padla v reko in jo deloma zajezila. Rečni bregovi so od mostu proti Mlinčkom do Slevca polni nesnage, odpadkov, ki jih je prinesla voda, štorov, plastičnih posod in drugega. Lesena koliba med drevesi, ki so jo v Laguni postavili mladi, je le še grozeč spomin, prazne plastične posode pa potrdilo, da se je tukaj nekaj dogajalo. Sam Bog vedi kaj: ali greh zoper šesto Božjo zapoved, ki pa danes za mlade sploh ni grešno dejanje, ali si je kdo prižgal kaj takega, kar so mi kot študentu ponujali v Amsterdamu, ali pa le potreba po pogovoru, ko »mi foter ful teži, »mat' pa pridiga bolj kot novi komendski župn'k. Za pošizit …«
Hitra cesta in drugi projekti v naši občini
Hodim (iz varnostnih razlogov v visokih škornjih) in razmišljam. Misli se mi po oddaji Tarča kar prekopicavajo. Od tiste že izrečene, kdo bo v naši občini odgovarjal za izdana dovoljenja za zidave na poplavnih območjih, kjer sploh ne bi smeli zidati (Gmajnica, Moste, Suhadole in deli drugih vasi; verjetno lastniki novogradenj sami, češ zakaj pa niste zidali drugje, bolj na varnem?), kdo bo poravnal vrtoglave stroške obnov hiš, gospodarskih poslopij in drugega, recimo hipodroma in nogometnega igrišča pa šole v Mostah, kdo in kdaj se bo lotil čiščenja struge reke Pšate in njenih pritokov, do tega, kakšna bo naša občina čez leta? Eden od njenih ključnih projektov bo gotovo čimprejšnji protipoplavni načrt in zavarovanje pred nadaljnjimi katastrofalnimi poplavami.
Ne upam si niti pomisliti, kaj šele predstavljati, kakšna katastrofa bi bila, če bi že zgradili novo hitro prometno povezavo od Vodic, mimo Žej, Most in Suhadol do Želodnika. Kako bi bilo, če bi občinski možje prisluhnili tistim nepremišljenim predlagateljem, ki so načrtovali, da bi ta hitra cesta potekala mimo spodnjega dela Suhadol. Tedaj ne bi uničili le krasne narave (deloma so jo že kmetje sami z izsekavanjem dreves in živih meja), tekaških in sprehajalnih poti, marveč bi vse Suhadole »plavale v vodi«, že tako najhuje prizadete Moste pa še bolj, kajti za na deloma mokrotnem zemljišču dvignjeno cesto oz. nasipom ob njej bi ob poplavi, kakršna je bila tokratna, nastalo pravo jezero, ki bi »potopilo« Suhadole najmanj do višine ceste oz. nasipa ob njej. Zato že sedaj opozorilo odgovornim načrtovalcem ceste: niti pomislite ne več na morebitno tovrstno umestitev hitre ceste v našo občino (morebiti tudi železnice) ter še enkrat dobro premislite, kje bi jo sploh speljali. Ta hip lahko rečem le: Hvala Bogu, da je še nimamo, kajti posledice bi bile lahko resnično katastrofalne, kar zgovorno potrjuje ob zadnjih poplavah celotno poplavljeno območje med Suhadolami in Topolami, ko je naraščajoča voda že ogrozila hiše na južnem robu vasi. Včasih se je bolje ne zavedati ali bati vnaprej, kesanje, obžalovanje in pritožbe tako pridejo pozneje. Žal pri mnogih močno prizadetih ljudeh v naši občini.
Stari so vedeli, kje graditi
Prav gotovo bodo naš župan Jurij Kern in občinski svetniki od 4. avgusta 2023 drugače in veliko bolj preudarno razmišljali o prihodnosti naše občine, to načrtovali. O tem, kar je dejal naš občan Jožef Ciraj: stari ljudje so dobro vedeli, kje morajo graditi. Tudi on je z izkušnjo rojstnega doma. Mi, njihovi potomci, pa ob vsej pameti, strojih in računalnikih tega ne znamo. Tudi zaradi tega, ker menimo, da se nam kaj takega, kot so bile zadnje poplave, ne more več pripetiti. Pa se je. Kako hudo, govori zadnja številka Aplence. Kako usodno, bomo šele videli, ko je naša občinska oblast na tako hudi preizkušnji in mi vsi z njo. Mnoga dobra dela in pomoč so velika tolažba in up, daljnosežna rešitev pa ne.
Kako so ljudje mogli krasti?
Kar zelo zaboli, so kraje ob in po poplavah, prisvajanje blaga, ki bi ga morali dobiti prizadeti ljudje, ne pa tisti, ki stisko bližnjega izkoriščajo za lastne ugodnosti. Tudi v naši občini, ko so si, kot je povedal predstavnik PGD Moste, brez dovoljenja prisvajali vreče s peskom. To je resnično ponižujoče za Slovence, ki smo veljali za pošten narod in plemenite ljudi.
Kako naprej?
Upanje zbuja to, k čemur nas vabi naš župan Jurij, vodstva PGD in dobrodelnih organizacij, vsi, ki čutijo s Komendo in Komendčani po hudi uri: stopimo tesneje skupaj, se še bolj povežimo, vidimo tudi druge v stiski in ne sebe, najprej najpotrebnejše pomoči, gradimo drugačno jutrišnjo Komendo. Župnijska karitas Komenda, Rdeči križ Moste, gasilci, desetine prostovoljcev in drugi, omenjeni in neomenjeni v Aplenci, so najboljši in preverjeni porok za to.
Na duhovni ravni jo je že začel graditi naš novi župnijski upravitelj p. Cristian Balint, na človeški pa jo lahko in smo jo dolžni vsi komendski župljani in občani. In bodimo, kot nas učijo skavti, bolj pripravljeni na vsakršne nesreče od naravnih katastrof do človeških.
Res pa je, da smo samo ljudje. Dobri in manj dobri, grešni in manj grešni, popolnejši in nepopolni, slabotni. A zadnja katastrofa je pokazala in potrdila tudi naše dobre strani. Vzemimo jo kot takšno in se iz nje čim več naučimo. Naši učenci so se začeli 1. septembra v spet poplavljeni OŠ Moste, ki so jo na hitro usposobili za pouk, komendski pa je bilo to, ker so jo postavili više, prihranjeno. Izkušnja, iz katere so se komendski graditelji nekaj naučili. Nikdar pa ni človek dovolj moder, previden in usposobljen. Zadnje katastrofalne poplave so tudi tovrstno opozorilo in potrdilo. A pogumno in preudarno naprej! Kot naši košarkarji z zmago nad Avstralijo, ki jim je na zadnji olimpiadi vzela bronasto medaljo. A, le malce pozneje, z visokim porazom proti Nemčiji. Iztreznitev pride. Naj pravočasno! Tako za skoraj v nebesa povzdignjene športnike, kot tudi za nas, preproste ljudi. Pa tudi razumnost in ponižnost, kot mi je v Veržeju dejal salezijanec Peter Pučnik. Če bomo imeli oboje, se nam ni treba ničesar bati!
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
