Moja največja želja je bila, da bi enkrat pretekla maratonsko progo od Maratonskega polja do Aten, kjer je leta 490 pred našim štetjem grški vojščak Filipides pretekel razdaljo okrog 40 km, da je Atenčanom sporočil novico o zmagi Grkov nad Perzijci, potem pa se je zgrudil od utrujenosti in umrl. Danes je maraton dolg 42,195 km.  V spomin na ta dogodek so prireditelji prvih letnih olimpijskih iger moderne dobe leta 1896 v Atenah uvrstili maraton med olimpijske discipline. Sama pa sem sina Filipa poimenovala po tem legendarnem grškem junaku. Bila sem že noseča, a sem se kljub temu leta 2017 odpravila na maraton v Rim in ga uspešno pretekla.

Želja preteči sloviti maraton v Atenah, za katerega velja, da naj bi ga vsaj enkrat v življenju vsak maratonec, je tlela v meni. Izpolnila se mi je 12. novembra letos; pred tem sem v letošnjem letu v aprilu pretekla londonski maraton, v septembru pa talinskega v Estoniji. Zadnji, atenski, je bil moj deveti.

V Grčijo sem potovala 10. novembra z letalom v organizaciji ŠC Maratonc. Na letalu nas je bilo 56 tekačev, sam maraton pa preteklo 40, ostali so krajše razdalje. V Atene smo prispeli po vmesnem postanku na letališču Nikola Tesla v Beogradu, enako smo se vrnili nazaj 13. novembra na ljubljansko letališče. Imeli pa smo težave, kajti pri našem letalu so pred odletom iz Aten odpovedala kolesa, in boks za prtljago, se ni dobro zapiral. V Beogradu so bili toliko prijazni, da so nas počakali, dokler nismo z enourno zamudo pristali na tamkajšnjem letališču, in smo varno pripotovali domov. Res lepa in uvidevna poteza!

V samih Atenah smo okusili, kaj je to prometna gneča. A najpomembneje za nas je bilo, da smo si med vožnjo z avtobusom ogledali celotno maratonsko progo od Maratonskega polja do stadiona Panathinaiko, kjer je bil cilj. Tako smo na lastne oči že vnaprej videli, na kako zahtevno preizkušnjo se podajamo, koliko vzpetin je na njej in spustov. Vsa proga je asfaltirana, kar pomeni še dodatno težavo. Klanci in spusti se začenjajo na polovici proge. Ko smo začeli teči, je bilo še oblačno, potem pa je vse močneje sijalo in nas žgalo sonce. Temperatura je bila 21 stopinj Celzija. Že pred štartom so nas prireditelji opozorili, naj tečemo ne le z nogami, marveč tudi z glavo. Po mikrofonu so nas pozvali k »prisegi«, da ne bomo tekmovali, marveč sodelovali, kar je tudi glavni namen olimpijad. Malo nas je spodbujal pogled na levi strani na morje, a okrog 350 metrov »dvigov« in »spustov« je počasi načenjalo telo. Morali smo veliko piti, tudi energijske napitke in po potrebi vzeti gele. Marsikoga so zdelali krči. Tudi sama sem ga enkrat izkusila, a sem tekla naprej. Kdor je omagoval ali omagal, so mu pomagali ob progi. Ponekod so navijali za nas, nas spodbujali, marsikje smo bili sami s progo.

Zelo me je razveselilo, ko sem videla, kako nas Grki po olimpijsko spodbujajo z oljčnimi vejicami, so nam jih celo dajali, da smo tekli z njimi. Grki res živijo za ta maraton, dihajo in tečejo s tekači, jih spodbujajo, da bi bil uspešni kot je bil legendarni Filipides.

Ko sem tekla v cilj, so mi prišle solze v oči. Redko komu niso. Stadion je bil zaradi marmornatega obzidja hladnejši od razmer na progi, sem se prav razveselila tega. Dosegla sem dober rezultat, a poglavitno je, da sem ta maraton pretekla za svojega prvorojenca Filipa. Poimenovala sem ga kar »Filipov maraton«.

V dnevih, ki so nam bili na razpolago od 10. do 13. novembra, sem si skupaj z drugimi slovenskimi maratonci ogledala tudi glavne atenske znamenitosti od Akropole do Dionizijevega gledališča, Partenona, Hadrijanovih vrat in drugega.

Grška hrana mi je zelo teknila, pokusila sem tudi njihovo pijačo ouzo. Staršem sem za darilo prinesla originalno metaxo. Zelo so jo pohvalili.

Videla sem, da imajo Grki, posebej Atenčani, veliko pokazati turistu, posebej še ljubitelju umetnosti, literature, gledališča in drugega, s čimer se ponašajo. Moj prvi cilj je bil preteči sloviti atenski maraton, a tudi drugega – videti in doživeti Atene, sem uresničila. In – pogum velja! Maratonci, še vi kdaj v Atene. Sama sem zelo vesela, da prav ob 40. atenskem maratonu. Izpolnjene želje dvigujejo duha in krepijo telo.  

Marija Lipuš

Fotografije: Marija Lipuš in drugi fotografi