To je dobro občutil pesnik Thomas Stearns Eliot, ko je leta 1922 napisal  pesnitev Pusta dežela. Je po ruševinah prve svetovne vojne zahrepenel po novem svetu, novih obzorjih, ker mu je bilo dovolj pustote človeške praznine,  nagnjenja k slabemu in grešnosti, katere najhujše zlo se je nakopičilo in z vso silo izbilo v prvi svetovni vojni.

Pesnik Tone Rode je dobrih sto let po tem enkratnem pesniškem delu, ki mu je služilo kot vzgib, začutil, da bi bilo dobro in prav, da pove kaj tudi o »pusti deželi« sodobnega človeka, Slovenca, ki si še ni opomogel, najprej pa očistil ran druge svetovne vojne, bratske morije, ga ni izmodrila in v svojem gnanju za gmotnimi dobrinami zaustavila niti epidemija covid-19 in druge smrtonosne bolezni. Ubija komajda spočeta življenja, bi najraje – iz usmiljenja – (kakšna parodija!) tudi starejša, shirana in bolna, se žene in žene, kot da bi hotel večno živeti, nazadnje pa izdihne razočaran nad drugimi in samim seboj. Ker je spregledal bistveno v življenju: da zares odžeja le tisti vodnjak, pri katerem se je Jezus razodel Samarijanki kot oseba, vzpostavil pravi odnos do nje: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« In ji, če ga bo poslušala in spremenila svoje življenje, napovedal: »Šele takrat si začela živeti.« In spoznala: »Ker te je ljubil prvi, veš, kdo hočeš biti. Zdaj veš, koga hočeš vso večnost ljubiti.«

Torej ne le v tem življenju, marveč tudi onkraj njega, v tistem, ki za marsikoga ne obstaja oziroma si zakriva oči, srce in (raz)um pred njim. Za to življenje pa je najprej reči: »tebi vse prepuščam« (verni človek ve, komu); to pa te spodbudi in ti dan moč, se odločiš, da »si oblečeš usmiljenje, krotkost, potrpežljivost, odpuščanje, in tvoja najgloblja tesnoba splahni v občestvu izvoljenih, svetih in ljubljenih, v obličju njega, ki upodobil je tvoje srce po svojem«. A do tega je lahko dolga pot, celo nikdar prehojena, kajti »nagib mesijanstva, utopija zemske sreče, blagostanja, to tudi tvoj je bil in bo bič, nož  in plug« /…/, kult firerja, maršala, dučeja«. Potrebno je veliko več, da lahko rečemo s sv. Avguštinom: »samo v tebi počije nemirno srce. Ker si nas k sebi nedvomno ustvaril.« Da s pesnikom Rodetom spoznamo: »Le ljubezen bo ostala. Na stičišču minljivosti.«

Kako priti do tega prepričanja, te temeljne življenjske odločitve, po Franklovo smisla življenja, nas pesnik v poetični drami Nablus v petih delih (Pokop mrličev, Partija šaha, Pridiga o ognju, Smrt v vodi in Kaj je rekel grom), vodi skozi troje »nastopajočih« oseb v drami: Bralcu, Moškemu in Ženski. Ob zmoti, slepoti in napačni življenjski poti Samarijanke in pogosto tudi nas: »Iskala si boga v človeku« (Bralec). Bog pa je bil ves čas pripravljen za stik z njo, z menoj, se mi je želel približati, govoriti z menoj v moji notrini, a moje misli, srce in želje so bile čisto drugod. Bog ostaja sam, človek pa je že tako, nepotešen v svojem iskanju in hrepenenju. Zato je na svetu tako kot je, »vsem na ogled trpi, bogočlovek«. Preostane nam le to, če hočemo ljubiti »s slastjo, ki je večna«, da pijemo iz vodnjaka »vode, ki teče v življenje«, se iz ljubezni odrekamo sebičnosti, se zavedamo, »da se gnoji ta svet, ker je pribit na greh«. Se zavedamo, da »na svobodi in odgovornosti se vendar vrti kolesje našega sveta«. Že že, a še na čem drugem. Do tega pa se mora prebiti vsak sam. Tudi ob branju, predvsem pa premišljevanju v Rodetov Nablus.

Da gre za zahtevno branje, smo dobro začutili udeleženci predstavitve pesniške zbirke 7. marca v prostorih Galerije Družina. Sooblikovali so jo avtor sam, glavni urednik Mohorjeve družbe iz Celovca Hanzi Filipič (omenjena založba je izdala zbirko) literarni poznavalec in raziskovalec Sergej Valijev in dramski igralec Pavle Ravnohrib, ki je prebral nekaj izbranih odlomkov.

Knjigo je treba brati (premišljevati) od stiha do stiha, ob prebranem preverjati sebe, kje si in kakšno bi bilo tvoje srečanje z Njim ob Jakobovem vodnjaku. Z Jezusom, ki v knjigi ni izrecno omenjen, je pa vseskozi navzoč kot Usmiljeni. To, biti usmiljen, naj bo vodilo za nas. Potem bomo tudi mi našli pot k izviru (Izviru) žive vode in se vsak dan, vsako uro odžejali pri njem. Sam se tudi pri »Žegnanem studencu« blizu naše vasi.

Mnogi že vidijo pesniško dramo Nablus na odru pa še kje drugje. Vsekakor gre za izjemno delo, ki zahteva zelo poglobljeno branje, bogat in raznolik pesniški jezik, raznovrstne oblike poetičnega izrazoslovja, predvsem pa tisto, kar človeku najprej in predvsem izpraša vest, da vidi, kje je sam, potem pa kaj več naredi zase in bližnje. Skuša sebe in svet spremeniti na bolje. Težko početje, a je mogoče ob pitju prave vode iz pravega vodnjaka. Iz IZVIRA.

Jožef Pavlič   

Foto: Jože Potrpin