Če ime Krakarše res izvira od regljanja žab, bi bilo (pogledal sem v Slovar slovenskega jezika) pravilneje Kvakarše, kajti žabe kvakajo, krakajo pa vrane. Verjetno je bilo nekdaj obojih dosti v tem delu Most, danes pa jih, če ne kdo drug, »preganjajo« avtomobili in druga vozila, ki jih je v tem delu vasi največ v občini Komenda. To lahko opažajo tisti, ki vsako jutro hitijo v službo, vozijo otroke v vrtec, gredo kam po opravkih, popoldne pa se vračajo domov.
To smo videli tudi udeleženci obreda blagoslovitve obnovljenega Kolimpretovega znamenja čisto blizu križišča cest, ki voznika in potnike vodijo v Vodice, v Kranj, v Komendo, v Kamnik in v Mengeš pa tudi k bližnjim hišam. Čeprav je bila 12. junija nedelja, lepo in vroče popoldne, ko bi pričakoval, da ljudje počivajo po dobrem kosilu, posedajo v senci ali pa so kje v planinah ali na morju, je bilo vseeno dosti prometa. Zaradi tega so se udeleženci slovesnosti razporedili po pločniku ob znamenju, komendski župnik Zdravko Žagar, ki ga je blagoslovil, pa je varno in lepo izpeljal obred. Zborovodkinja mešanega cerkvenega pevskega zbora, ki poje pri nedeljskih jutranjih mašah v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi, Zvonka Erce, je vodila ljudsko petje, sosed Bruno Sternad (Kolimpretov), ki je poskrbel za obnovo znamenja, pa je svoj nagovor strnil v bistvene poudarke. Povedal je, da so »to znamenje postavili naši verni predniki pred mnogimi leti« (znamenje je podrobno opisano v knjigi Po poteh kulturne dediščine v občini Komenda na strani 181, kjer tudi piše, da ga je 26. marca 2000 po obnovi blagoslovil komendski župnik Nikolaj Pavlič), pa tudi, da ga je pred kakšnim letom in pol nekdo poškodoval »iz malomarnosti ali po nesreči«. Brunov sin Sebastjan, ki v komendski župnijski cerkvi vsako leto pomaga pri postavitvi jaslic, mi je dejal, da ga je zadel voznik tovornjaka in priklopnika in ga pri tem močno poškodoval. Voznik je, čeprav se je to zgodilo »pri belem dnevu«, odpeljal dalje, kako je vozil, pa so zaznamovale sledi pnevmatik na pločniku namesto na cestišču. Zakaj je tako naredil, je vedel (ali pa niti ne) sam, se je pokazalo šele pozneje, ko so Kolimpretovi, ki so sicer slišali nenavaden hrup, od drugih zvedeli, kaj se je zgodilo. Nič čudnega, bi rekel, ko pa toliko in tako velikih in težkih tovornjakov vozi skozi to križišče. Prav pa bi bilo, da bi voznik, kolikor je videl, kaj se mu je pripetilo, ustavil vozilo, javil nezgodo in se zanjo vsaj opravičil; da o poravnavi stroškov poškodbe ne govorimo.
Poškodovani križ in dele, ki obdajajo korpus Križanega, je obnovil tesarski mojster Igor Štebe iz Žej, korpus pa restavrator, ki v svoji skromnosti ne želi omembe, je pa dobro in lepo opravil zahtevno delo.
Bruno Sternad se je po tem, ko je opozoril na velik pomen Božjih in drugih znamenj ter povabil k njihovemu spoštovanju, zahvalil obema obnoviteljema, pa tudi krakarškim gospodinjam, ki so spekle obilo dobrega peciva, možje pa poskrbeli, da udeleženci slovesnosti niso bili žejni. Vse navzoče je povabil k pogostitvi v senco na dvorišče pri stari Kolimpretovi hiši, kjer se je razvil živahen pogovor.
Obreda blagoslovitve se je udeležil tudi rezbar in jasličar Andrej Gašperlin iz Most, ki je oktobra 2019 izdelal nov korpus Križanega za Kolimpretovo znamenje, ker je bil stari že močno dotrajan. O tem, pa tudi o zgodovini znamenja, njegovi starosti, lastnikih, obnovah ter skrbi zanj, pa drugič.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
