V torek, 22. aprila dopoldne, smo predstavniki Društva upokojencev (DU) Komenda na čelu s predsednikom Sašom Lenarčičem obiskali našega člana jubilanta Marka Zadrgala ("Malenškovega ata"), ki je na veliko soboto, 19. aprila, praznoval že 90. rojstni dan. Obisk smo premaknili zaradi praznovanja.

Marko nas je pričakal že na začetku domačega kmečkega dvorišča »pri Malenškovih« v Komendi, nekdaj Kapli vasi. Njegov sin Matija in žena Truda (Jedrt) sta nas ljubeznivo povabila v svojo hišo in izdatno pogostila, tako da se je naš obisk in pogovor raztegnil skoraj na tri ure. Predsednik Saša in Marija Špehonja, voditeljica potovanj, oddihov in izletov pri DU Komenda, sta jubilanta posebej obdarila, z darili pa so se izkazali tudi drugi obiskovalci.

Marko, za čuda živahen pri toliko letih, je v pogovoru takoj začel obujati spomine na vojni čas, ko je prav v njihovem gozdu likvidator ubil moškega (M. P.) iz sosednjih Most, pa povojni, ko so partizani pri Žejah in v Bidršci pobijali v strahu pred njimi in njihovim maščevanjem, ker so bili na drugi strani, v Avstrijo bežeče Neslovence. Marko jim kdaj prižge svečo.

Tudi njemu samemu ni bilo lahko, ko je kar dve leti služil vojaški rok pri protiavionski obrambi v Zadru, po vrnitvi domov pa se je dve leti udinjal v komendski zadrugi, kjer je bilo vse skupno, so jim odvzeli zemljo in živino in stroje. »Štiri proč vržena leta,« meni za to obdobje. Kljub temu je prepričan, da morajo fantje služiti vojaški rok, je to dobro zanje, se utrdijo.

V zadrugi so kosili z njihovo kosilnico, ki jo je oče kupil že leta 1932, kdaj pa člani zadruge tudi pri sebi doma. »Do leta 1965 sem delal za davke,« ne more pozabiti. Tudi, da so jim podržavili dobro delujoč mlin in žago.

Vendar Marko se je po veliko prezgodnji očetovi smrti, ko je, še mlad, prevzel kmetijo, vedno znova pobral in garal dalje, dosegel prav neverjetno veliko - zelo sodobno usmerjeno kmetijo, ki so jo mnogi obiskovali, se mu čudili, mu čestitali. Ob njem pa žena Zinka (Terezija) in pozneje otroci. Zelo jih pohvali, kako so pridni, zavzeti za kmetijo, za prodajo prek »Grunta«, v katerem ponujajo mlečne izdelke, sokove in druge domače proizvode.

Tudi sam Marko ne miruje. Vsako jutro vstane ob pol štirih in nakrmi živino v domačem hlevu, čez dan pa postori še kaj drugega.

Ob 90. rojstnem dnevu je izjavil: »Nikdar nisem mislil, da bom tako dolgo živel.« Dostavil je: »Bog ima svoje načrte z menoj.« Gotovo, kajti Marko je po vojni prebolel tifus, mu je dirjajoči konj močno poškodoval desnico, je prebolel slinavko, si je zlomil nogo, mu je ta močno zatekala, je ves dan ležal v bolnišnici, dokler ni nekdo od zdravstvenega osebja prišel k njemu in ga vprašal, kaj mu je, so ukrepali. »Vse sorte smo doživeli,« danes ugotavlja. »In preživeli.« Nazadnje istočasno kot papež Frančišek tudi pljučnico.

Njegovo življenjsko vodilo je: »Delaj, pa tiho bodi, pa bo mir pri hiši!«

Marko rad, kadar ne dela, bere. Veliko knjig. Te kupuje in podarja drugim. Zanimal se je tudi, kdaj bo izšla knjiga o nekdanjem komendskem župniku in zaslužnem dekanu Viktorijanu Demšarju, ki ga je rad in pogosto obiskoval. Zato je napel vse sile, da je bila leta 2017 v nekdanji Glavarjevi bolnišnici odprta Demšarju posvečena spominska soba, za katero je Marko zbral potrebne predmete, fotografije in drugo gradivo, ter da je komendska občina na nekdanjo Glavarjevo bolnišnico namestila spominsko ploščo največjemu Komendčanu. Posebne zasluge za to je imela direktorica Občine Komenda mag. Majda Ravnikar, s katero je Marko dobro sodeloval. Upa, da bo tako tudi s sedanjim županom Jurijem Kernom pri postavitvi spominske plošče na pročelje Doma v Komendi, v katerem domuje komendska občina. To je njegova velika tretja življenjska želja, ki mu vliva nove življenjske moči in daje zagon. S to ploščo bi počastili velikega zidarskega mojstra Boštjana Belcijana z Gore pri Komendi, ki je med prvo in drugo svetovno vojno zidal mogočni komendski Dom, tudi kulturno središče Komende.

Marko je poleg tega, da je silno delaven, tudi živahen in družaben človek. Z ženo sta od leta 1992 do njene smrti leta 2015 hodila na vse izlete DU Komenda. Tudi na oddih na morju. Sedaj hodi sam. Tudi letos bo šel v Zadar. Voditeljica izletov Marija Špehonja ga vedno rada vzame s seboj, upokojenci pa so ga tudi veseli v svoji sredi. V sami Komendi pa člani Konjeniškega kluba, čebelarji in drugi župljani. Dokler je še mogel, je rad hodil na Lanšprež na Glavarjev grob, ker se dobro zaveda, kaj vse je ta največji Komendčan naredil za Komendčane in Dolenjce.

Zelo je vesel novega župnika p. Cristiana v Komendi. »Ta župnik je duša!« je dejal o njem. Še vedno rad prihaja k nedeljski maši v župnijsko cerkev. Počasi, ob palici, a redno. Ob veliki noči se je spomnil tudi časov, ko je še sam nosil laterno pri procesiji, sodeloval z župnikom Demšarjem, pa Nikolajem Pavličem. Dobro se še spominja, kaj vse je za župnijo in župljane po drugi svetovni vojni v težkih časih naredil Viktorijan Demšar. Pisni in siceršnji spomin na to je ohranil v posebni sobi nekdanjega Glavarjevega špitala. Ob njem pa tudi na druge zaslužne Komendčane.

Za vsa ta in druga dela ga je Občina Komenda odlikovala z zasluženim zlatim priznanjem. Največje zadovoljstvo pa mu pomeni uresničitev zastavljenih ciljev. Je res človek, ki je z dušo in srcem Komendčan. Da bi bilo več takih …

In še Markov nasvet za dolgo življenje: dobra volja, delo in zdrava domača hrana. Očitno je vse troje pri njem delovalo, kajti drugi Malenškovi so umirali veliko mlajši. Bi pa k temu dodal: zdrava duhovna kondicija, zanimanje in branje ter zavest, kaj vse še mora človek narediti. Smeli življenjski cilji torej. In veselje do življenja, ki ga Marko tudi ima. Vse to, in še kaj drugega, ga drži pokonci. 

Iskrene čestitke in povabilo k posnemanju!

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič