Sedim v prvi vrsti balkona v dvorani Franca Bernika v Domžalah in čakam na začetek slavnostnega koncerta v spomin in počastitev opernega pevca Jožeta Gostiča. V stavbi, poimenovani po domžalskem župniku, ki je napisal Zgodovino fare Domžale. Toliko vem o njem. Brezplačna vstopnica, ki mi jo je po maši za opernega pevca v homški cerkvi vrh griča na obrobju Drnovega podaril prijazni gospod od Kulturnega društva Jože Gostič Homec, mi pove, da se dvorana imenuje Tomčeva. Po še enem od domžalskih župnikov in celo skladatelju. Žena Marta poje njegove pesmi v komendskem jutranjem nedeljskem pevskem zboru. Trenutno se ne spomnim nobene. Se pa komičnega in celo malce dramatičnega prizora, ko je ob zahvali ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta na koncu maše padla na tla velika neuokvirjena fotografija Josipa Gostiča. Nenadoma in povsem sama od sebe. Nekaj minut pred tem sem opazil, da visi postrani. Očitno so začele popuščati vrvice, s katerimi je bila pripeta. Nadškof se je za hip zdrznil, se nato nasmehnil, zasmrkal, ker je bil prehlajen, in končal z zahvaljevanjem.

»Verjetno ga zebe,« sem pomislil že med mašo. Da je prehlajen, mi je dal vedeti sam, ko sem mu pri cerkvi ponudil roko. »Stran od mene, sem bolan,« me je posvaril. Da je res, sem videl, kako si je med mašo brisal nos v robec, ki ga je imel obzirno skritega v rokav duhovniškega oblačila. »Zelo prikladna rešitev,« sem pomislil, kadar sem videl, kako si duhovniki med mašo brišejo smrkave nosove. Sam moram seči ponj v žep suknjiča ali celo hlač. Precej zamudno in zoprno opravilo. Kako je šele za duhovnike.  

Kljub temu nadškof mirno zdrži vso mašo, ima celo dolgo pridigo. Tokrat je uporabil kar misli iz poslanice papeža Frančiška za letošnji postni čas v smislu gesla svetega leta: Hodimo skupaj v upanju. In dodal: po poti k velikonočni zmagi in zaupanju v Boga. Prej pa razložil posamezne besede gesla svetega leta: hodimo, skupaj ter v upanju. Da bi se bolj usedle v nas. Vprašanje je, kako močno, in ali nismo obiskovalci maše v mrzli nezakurjeni cerkvi prej mislili na to, kdaj je bo konec. Pri tem se že vnaprej veselili toplega čaja, kavice in peciva, ki ga je navzočim obljubil domači župnik Tadej. Res smo dobili vse troje, pa še malce »ta krepkega« ali medice za notranje ogretje našega mraza nevajenega telesa. In skorajda na že prav toplem soncu pred cerkvijo ter v pogovoru pozabili, kako nas je še pred nekaj minutami v cerkvi zeblo kljub temu, da smo bili zimsko oblečeni.

»Kako hitro človek spremeni mnenje, če se njegovo počutje izboljša,« premišljujem, preden stopi na oder povezovalec programa koncerta Ivan Lotrič in s svojim žametnim glasom zaplava po dvorani in pod njen strop prav do nas na balkonu. »Kako bi bral berilo v naši cerkvi?« se vprašam. Še prej pa, zakaj je morala pasti na tla Gostičeva slika? Ali ne tudi kot opozorilo, da mogoče res ni smiselno vsako leto vabiti ljudi k maši na Gostičeve dneve v ledeno mrzlo cerkev na Homcu. Da bi bilo dobro o tem premisliti, mi je rekel prijazni domačin, ki je pod gričem, od koder vodi cesta skorajda do cerkve, urejal promet.

Tudi sam sem pomislil na to, ko sem videl, da je letos iz Zagreba prišla le ena sama Gostičeva občudovalka. »Dragica«, mi je zaupala svoje ime, in dodala, da se je pripeljala z vlakom. Prvo, kar sem pri njej opazil, je bila nenavadna pričeska. Nisem si je pa drznil vprašati, ali so takšne sedaj v modi v Zagrebu. Res nenavadna za žensko, za damo pa še bolj. »Mogoče je to naredila v stilu Josipa Gostiča, njemu v poklon?« sem našel prikladno razlago. »Poglej sebe!« sem si dejal, ko sem se dal postriči skoraj na nulo in me je v mrzli cerkvi začelo zebsti v glavo. Tokrat sem si resnično zaželel, da bi bil ženska, nevoščljivo pogledoval vernice, ki so imele, razen tiste s košatim nadglavjem, kaj na vrhu glave. Ven pa si nisem upal za nekaj minut, bi me vsi videli, ker sem sedel čisto spredaj. »Če bo gospod nadškof zdržal, bom tudi jaz!« sem se junačil. Po maši sem mu, ko sem pokukal v zakristijo, celo rekel: »Pa ste zdržali!«

Mogoče bi bilo bolje, da bi bil tiho, kajti pri cerkvenih dostojanstvenikih nikoli ne veš, kdaj kaj rečeš prav in kdaj narobe. Je najbolje, da si tiho. A jezik je jezik, stežka ukrotljivi organ. To začutiš šele, ko jih dobiš po glavi ali pod nos ali pa pod noge, da si rečeš: prihodnjič bom tiho. Kot sem bil, ko me je med pogovorom pri kamniških frančiškanih špiknil sam kardinal Franc Rode. Nisem zastonj prosil njihovega zavetnika apostola sv. Jakoba starejšega, naj mi pomaga, da bom med pogovorom ostal miren. Na Homcu mi ni bilo treba tega prositi homško Marijo, ko sem občudoval njen kip, ki ga nosijo v procesiji, sem jo raje zase in družinske zadeve. Malo pa tudi, naj me ne zebe preveč. In res me tokrat ni. Tudi zaradi lepega, a vendarle malo preveč glasnega petja sicer odličnega pevskega zbora z Brda pri Lukovici, močno donečih orgel.

A to je bilo malo v primerjavi s tem, kar so iz sebe na koncertu iztisnili solisti zagrebške in ljubljanske operne hiše. So tudi imeli iz česa, saj so bili nekateri zaradi svoje korpulence vsaj malo podobni orgelskim omaram. »S tema dvema pa ne bi bilo dobro češenj zobati,« sem pomislil, ko sem iz varne razdalje in z dvignjenega mesta opazoval najbolj korpulentni med solistkami. Tudi me ni preveč motilo, ko so kazale krepko oprsje, saj je bil predpust, se še ni začel postni čas. Posebej pri priklonu. »Ženska rada pokaže, kar ima lepega pokazati,« sem se tolažil z ugotovitvijo, do katere moški prihajamo z leti. Mnogi prepozno.

Pele in peli so res lepo, povezovalec Ivan Lotrič pa nas je božal s svojim žametnim glasom. Skorajda sem si ga že predstavljal pri branju berila za ambonom naše župnijske cerkve. Občudoval sem tudi obe pianistki, hrvaško in slovensko, kako elegantno in vešče so jima drseli dolgi prsti po tipkah klavirja, sta iz njega izvabljali meni neslutene razkošne melodije. Kaj pa naj bi drugega ob skladateljih, kot so Puccini, Mozart, Donizetti, Dvorak? In hvalil Boga ter se zahvaljeval možu iz homškega kulturnega društva Jožeta Gostiča, da mi je podaril vstopnico za koncert. Celo dve, tudi za ženo Marto, a so jo preveč bolele noge, da bi šla z menoj. Po vrnitvi domov, ves prevzet od krasnih arij, mi ni preostalo drugega, kot da sem izustil že navajeni in ponavljani: »Škoda, da nisi šla z menoj!« Tokrat še posebej, ker je bil zelo lep in kakovosten koncert, mi ne bo treba v nadaljevanju Gostičevih dni iti v Ljubljano ali celo peljati v Zagreb. Da bom slišal Hrvate, kako bodo Jožeta Gostiča, kolikor se ga še spominjajo,  povzdigovali skorajda v nebo. Prvaka ne le ljubljanske, marveč tudi njihove opere in Dunajske državne opere. »Naš Joža!« so mu pravili. Nič čudnega, da se je potem, vsaj v imenu, pohrvatil v Josipa, mogoče še celo več. Kot se je tudi Tito imel deloma za Slovenca. Je celo Slovenskemu oktetu poočital, da ne znajo vseh kitic ljudske pesmi Dekle je po vodo šla, je sam zapel dodatno kitico. Mogoče sta si oba Josipa kdaj v Zagrebu celo segla v roko, potem pa šla narazen: Josip Broz Tito v Beograd, Jože Gostič pa domov v Slovenijo na  Homec na sveti večer na koru zapet Sveto noč. Mogoče jo je potihem kje v kakšni bolj skriti sobi v Beogradu tudi Tito …

To in še marsikaj drugega se mi je pletlo v glavi med koncertnim odmorom. Ker je nevljudno, če k tebi prisede mlada dama, ti pa si tiho, sem previdno potipal, kaj si ona misli o koncertu. Pohvalil sem tudi cerkvene pevce z Brda, kako lepo so peli na Homcu. »Saj to smo bili mi,« mi je odgovorila in pokazala na nekaj mladih pevcev in pevk na njeni desni strani. »Ali ni lepo, da nisem vedel tega, pa sem vas kljub temu pohvalil?« sva bila oba vesela mojega iskrenega priznanja. Žal pa nisem mogel ustreči njeni želji po posnetku Gostičevega petja. Tudi ne po tem, ali sem ga kdaj slišal peti. »Tedaj sem bil še premlad za to, povrh vsega Komendčan in ne Homčan,« sem ji odgovoril. »Če bi bil domačin, bi si zagotovo zapomnil, kako je vsako leto na sveti večer zapel Sveto noč. Tako pa sem prišel poslušat njegove pevske naslednike v ljubljanski in zagrebški operi,« sem dodal. Vredno velikega pevskega vzornika. In pel z njimi in igral na klavir še pozno v noč.

Jožef Pavlič