»Za obisk Komende si boste morali vzeti ves dan,« sem rekel Jeseničanom po predavanju o Komendi in Komendčanih 29. januarja na Delavski univerzi v slovenskem železarskem mestu, kjer sem na njegov predlog nadomestil obolelega pisatelja Ivana Sivca.

Eden izmed gostov pa je 12. februarja, ko so Jeseničani vrnili obisk, tako menil samo za temeljit ogled naše župnijske cerkve sv. Petra po izvrstni razlagi gospe Jožice Globočnik, bralke beril v cerkvi: »Tukaj bi bili pa lahko ves dan!«

Nazadnje so bili v njej kakšno uro, mogoče malo več, presenečeni obenem pa začudeni nad lepoto in urejenostjo cerkve ter njenimi sakralnimi in umetnostnimi zakladi. Povedali smo jim, da za vse to zelo skrbi naš gospod  župnik p. Cristian Balint, župljani pa mu pri tem pomagajo s čiščenjem cerkve in njene okolice. 

Pred tem jim je turistična vodnica gospa Katja Tabernik že na cerkvenem parkirišču ob treh lipah povedala najosnovnejše, kar je dobro, da obiskovalec zve glede lege Komende, njene zgodovine in pomembnosti. Dvignjeni razgledni prostor je kot nalašč za to, hkrati pa tudi žalostno spominjanje, kako na tem kraju ni več nekdanje osnovne šole, je utrpela veliko škodo bližnja Šmidova graščina (prvo so med drugo svetovno vojno požgali partizani, drugo pa zažgali), v času rdeče prevlade pa zlasti več stoletij stara lipa, ko so oblasti dopuščale, da je razlivajoča se gnojnica iz podržavljenih graščinskih hlevov zastrupljala in uničevala življenjsko moč njenih koreninic. Glavarjev vodnjak z zdravo pitno vodo pa vse bolj obrašča mah, tako da je težko razbrati že del napisa na njem. Tudi Šmidova graščina je le senca nekdanjega gospodovanja in upravnega središča komendatorjev, bi bili potrebni veliki denarji za obnovo sicer sijajne stavbe, ki bi se jo dalo uporabiti v marsikatere kulturne, umetnostno-zgodovinske, muzejske in druge namene, kolikor bi bili lastniki za to, bi se našel občinski ali drugi denar.

Tako pa te možnosti, so videli obiskovalci, deloma prevzema nekdanji Glavarjev špital s spominskima sobama župniku Viktorijanu Demšarju in velikemu kartografu kmetu-samouku Ivanu Selanu; o obeh, posebej slednjem, je izdatno spregovorila turistična vodnica gospa Katja. Gospa Jožica pa v sosednji beneficiatski hiši o velikem knjižnem zakladu Glavarjeve knjižnice, stavbi sami, obiskovalcem pa pokazala tudi nekaj del iz knjižnice.

Že pred obiskom cerkve so si ogledali Plečnikove pomnike na cerkvenem trgu, pozneje pa na pokopališču, gotski svetilnik na kraju prve cerkve v Komendi, občudovali pa tudi lepo urejene grobove.

Pred kosilom v Planinskem domu Komenda so se pod Katjinim vodstvom sprehodili še do hipodroma, pred tem pa ogledali mogočno skoraj sto let staro stavbo, v kateri je sedež naše občine, se posladkali z bobi, ki so jih prodajali pred nekdanjo Kramarjevo domačijo, po kosilu pa nadaljevali ogled še do Lončarjevega muzeja, kjer sta jih sprejela in pogostila lastnika in hkrati vodnika po njem Janez in Jani Lončar. Presenečenje je bilo popolno, kajti kaj takega, kar sta uspela zbrati, niso niti sanjali, da je to mogoče. Prijetno ogret prostor, predvsem pa gospod Janez, jih je tudi sprostil v živahen pomenek ter občudovanje hkrati pa zavedanje, kako pomembno je, da so takšni ljudje, kot sta Janez in Jani, ki sta uspela zbrati in s s tem ohraniti za Komendo zelo dragoceno kulturno in etnografsko dediščino.

Obiskovalci z Jesenic so si želeli še do Mlinčkov, vendar vreme ni bilo primerno za ta obisk »h nogam« vse od Suhadol in nazaj v vas. "Pa kdaj drugič," smo jim rekli.

Radi bi jih še popeljali do Lončarske zadruge na Mlaki in jim pokazali izdelke naših starih lončarjev, vendar to ni več mogoče, ker stavba sameva, lončarstvo ugaša, ga ohranja le še hčerka izjemnega lončarskega mojstra Franca Kremžarja gospa Sabina; v muzejski zbirki pa Janez in Jani Lončar ter Etnografski muzej v Ljubljani.

Nekdaj imenitnega Kriškega gradu tudi ni več (med drugo svetovno vojno so ga požgali partizani), so pa gostje, ko so se sprehodili do hipodroma, videli tudi veliko propadajočo nedokončano stavbo in nas spraševali: "Kaj pa je to?" Bilo nam je nerodno, prav sram, ko so poprej pri ogledih in pozneje pri Lončarjevih videli toliko lepega, dragocenega in zgodovinsko pomembnega, s čimer se ima pohvaliti Komenda.

»Kako dolgo?« se tudi sam sprašujem, ko se včasih celo večkrat na dan peljem mimo. Posebej še, ko smo od gostov slišali toliko lepih in pohvalnih besed, kaj vse premoremo Komendčani.

»Očitno tukaj teče neka posebna voda,« je pripomnil eden od Jeseničanov. »Res posebna,« smo jim rekli. Celo zdrava, so vedeli graditelji Glavarjevega špitala. Tisti, ki obiskujejo Mlinčke in »Ta žegnani studenec«, jo pijejo iz njega (tudi sam jo, ko grem mimo), pa trdijo, da tudi zdravilna. Kako ne bi, ko se je ob tem studencu ustavil žejen duhovnik, se odžejal, nato pa ga je blagoslovil, govori izročilo.

Mogoče kdaj tudi Peter Pavel Glavar, ko je jezdil skozi ta lepi gozd, se posladkal z borovnicami in jagodami, za kosilo pa prinesel jurčke, ki jih je opazil kar s konja. Danes jih zlepa ne najdeš več, kjer jih je bilo nekdaj obilo. Janezu Lončarju sem skorajda zabičal, naj Jeseničanom ne izda, kje rastejo v smeri Komendske Dobrave in Tunjic, ker je tujih gobarjev že tako preveč v naših koncih. Malo za hec, malo za res, seveda. Janez pa je s svojim smislom za dober humor tudi razvedril obiskovalce z več dovtipi, kar zna imenitno in tudi spodobno.

Nazadnje so se Jeseničani prav ganjeni in zelo hvaležni na čelu s turistično vodnico gospo Neli Štular poslovili, obenem pa obljubili, da v Komendo še pridejo. V lepšem in toplejšem vremenu, ko se bodo lahko sprehodili tudi do Mlinčkov. Dotlej pa: na veselo snidenje, dobri in prijazni ljudje z Jesenic! Vredni potomci slovitih železarjev in tudi zvonarjev, saj v naših podružničnih cerkvah pozvanjajo zvonovi iz nekdanje jeseniške livarne zvonov.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič