Most čez reko Pšato v Suhadolah so za silo preplastili z asfaltno prevleko, tako da je mogoč prehod in tudi prevoz. Je pa cesta še vedno tako blatna po odstranitvi najhujših nanosov, da se za avtomobilom pojavljajo oblaki prahu. Nujno bo potrebno temeljito čiščenje vozila, a danes to ni pomembno, glavno je, da imajo ljudje pitno vodo, za kuhanje in najnujnejšo higieno. Prekuhavanje vode še vedno ni preklicano, prav tako svetovano pitje vode iz steklenic ali plastenk. Vsak liter vode je dragocen. Tudi požirek v žeji.

Ko se peljem v Komendo, na levi strani na pokošenem travniku opazim jato pravih štorkelj; kako stegujejo svoje dolge vratove in kljune in iščejo hrano zase. Te je očitno dovolj, saj so njihovi kljuni nenehno pri tleh. Ustavim in fotografiram enkraten prizor. Preštejem štorklje: kar dvaindvajset jih je. Najverjetneje komendski par in mladiča, ki jih obročkar Dušan Dimnik ni pravočasno obročkal, sta bila že tako krepka in pogumna, da sta pred tem odletela iz gnezda, ko so ga kranjski gasilci s svojo dolgo lestvijo zaman dvignili do vrha dimnika poslopja Pošte v Komendi.

Ustavim se v Športni dvorani Komenda, kjer delijo pomoč poplavljencem, sprejemajo še najnujnejše za čiščenje prostorov: lopate, metle in druge pripomočke. V dvorani je do polovice vsega, kar človek najnujneje potrebuje. Prostovoljka Erika Osolnik mi pove, da so polovico že razdelili. Tudi sama razvaža pomoč, čeprav so imeli doma hudo poplavo. Misli na druge, bolj potrebne pomoči, kot so oni. To mi povedo njene tople oči in roke, ki skrbno izbirajo, kar ljudje najbolj potrebujejo. Pri tem se zanaša na svoj čut, zdravo presojo.

Dekleti ob vhodu v dvorano sedita za računalnikoma, sprejemata prosilce za pomoč in beležita njeno razdeljevanje. »Za to moraš biti mlad, spreten, vešč računalnika,« takoj vidim.

Poleg njiju tudi številne druge mlade, ki prihajajo s prosilci pomoči, pa tudi takšne, ki jo prinašajo. Vse poteka mirno, hitro, samoumevno.

Tu sta tudi zakonca Miro in Olga Hace, soseda, ki sta vedno pripravljena pomagati.

Kar ne morem verjeti, kaj vse so dobri ljudje podarili, kako želijo pomagati v stiski.

Zatem obiščem Žerovčeve v Mostah, eno najbolj prizadetih kmetij. Nada Jamšek, komendska podžupanja, me prosi, naj zaenkrat nič ne pišem o tem, kaj jih je doletelo, saj so po veliki naravni nesreči še dodatno prizadeti. Kako, ne bom povedal. So bili pa zelo veseli sena, ki so jim ga pripeljali kmetje od drugod. Toliko, da ga je bilo še za druge. »Mi ga imamo dovolj,« jim je rekla, »peljite ga še k drugim potrebnim.« Krave in telički ga slastno jedo, jih je prav veselo pogledati. »Kako lepo živino imate!« pohvalim Nado. »Pa tudi zdravo,« doda Nada. »Samo poglej jih, kako mulijo krmo.«

Povprašam jo še, ali naj obiščem njeno sestrično Darjo, ki je v poplavi izgubila moža. »Raje ne,« mi svetuje. Je bil na pogrebu že novinar z Dela, je hotel pisati o tem, pa ga je Darja nagnala. Posredoval je celo pisatelj Ivan Sivec, njen sorodnik. Bo že on pisal o tem, ker je dobro poznal Marka Zadrgala, njenega rajnega moža, in družino. Sedaj šele prihaja za njo. Vsa bolečina.

(Moja žena Marta mi pove, kako je bil Marko uglajen gospod, jo je vedno prvi pozdravil, kadar sta se srečala na pokopališču. Ganjen se ga spomni tudi diplomat Jožef Ciraj; kako sta skupaj sedela v klopi pri maši. Sam si ga skušam priklicati v spomin, a mi ne uspe. »Ko ga boš videl na fotografiji pri zahvali v Aplenci, boš takoj videl, kdo je bil to,« mi reče žena Marta.

Nadi Jamšek še povem, da je treba razumeti tudi novinarje, saj njihovi »šefi« hočejo čim bolj zanimivo zgodbo za svoj list ali revijo; ljudje komaj čakajo na to. Da preberejo, kako je druge prizadela nesreča, njih pa ne, se potrepljajo po prsih. Takšni smo.

Bratranec Jože me je poklical, ali smo tudi pri nas imeli poplavo. Ko mu povem, da smo ušli najhujšemu, on pa, da je je imel polno v hiši in mizarski delavnici, prekine pogovor. Sklenem, da ga zaenkrat ne bom obiskal, zakaj bi pasel zijala, ko mu ne morem pomagati. Pri njem je bilo podobno, kot v središču Most, samo da sta pri njem udarila preko bregov reka Pšata in potok Gobovšek, ki prav mimo njih priteka vanjo. »Kako je šele divjal potok Doblič, ki teče mimo našega gozda pod Šenturško Goro?« se vprašam, ko se med Cerkljansko Dobravo in Zalogom peljem po gozdu po komajda prevoznem mostu. Most med Podborštom in Komendsko Dobravo so že popravili. Spotoma opazim nekaj podrtih smrek s koreninami vred. »Le zakaj jih nimate globlje v zemlji?« se zamislim.

Namenim se še k prijatelju Nandetu Podjedu na Pšato pri Cerkljah na Gorenjskem, ki pri domačiji postavlja visok križ Mariji v čast. Ni ga doma. Hrast, iz katerega bosta pokončni in podolžni krak križa, je še na tleh. »Še dobro, da ga ni dan prej, preden je bila poplava, vzel mizar, ki ga namerava izdelati,« si rečem.

Zamika me, da bi šel pogledat k izviru reke Pšate. To tudi naredim. Prav neverjetno, iz izvira dobesedno dere voda. Močno, silovito, nenehno. Motna. »Kje je sedaj tista zdrava pitna voda, po katero hodijo ljudje?« se vprašam.

Nad vasjo opazim plaz, ki ogroža Muščevo domačijo. Više desno poseko. Bratu Martinu, ki ga obiščem v sosednji Kurji vasi, danes delu Pšate, rečem, da se bojim, da lahko plaz zgrmi v dolino. »Gremo čistit kmetu,« ki ga je skorajda zasulo,« mi pove brat. In pa, kar daje misliti odgovornim: da so zasuli suhi graben v Cerkljah, po katerem je odtekala voda ob poplavah. Primem se za glavo, kako so mogli narediti kaj takega, saj bi morali vedeti, čemu služi ta graben. Tudi če le enkrat na nekaj deset  ali sto let. Sedaj bi jim še kako prav prišel, ne bi bilo katastrofe v vasi in niže doli, bi voda odtekala še drugje.

Brat mi še pove, ko ga povprašam, ali je kaj gob, da jih je bilo dan po poplavi v preobilju, so jih ljudje nosili iz gozda polne košare. Malce me stisne od zavisti, a se hitro potolažim, da gobe še bodo, marsikaj, kar je uničila poplava, pa ne več. In mi je zelo hudo za te ljudi. Tako hudo, da takoj začnem moliti zanje. Posebej za rajnega Marka Zadrgala. Da bi počival v Božjem miru, poplavljenci pa uspeli najti novo moč za nove dni.

Tudi Komendčani, da bomo odgovorili na povabilo novega župnika p. Cristiana Balinta, raje in v večjem številu prihajali k mašam, bomo boljši do bližnjega, posebej človeka v stiski. Razveseljuje, da je bilo v teh dneh tako, skrbi pa povzroča ogromen kup odpadnega materiala na prostoru blizu hipodroma v Komendi.

Nema, hkrati pa zgovorna priča, kako je, če nas doletijo hude poplave. Še bolj prepričljiva pa je solidarnost med ljudmi na Dan solidarnosti s prizadetimi v poplavah po Sloveniji. Slovenska pa tudi ukrajinska, avstrijska, španska … Ko ljudje stopimo skupaj za dobro. Prevečkrat smo narazen. Ali nas mora res doleteti hudo, da se zavemo, kdo smo in za kaj na svetu? Novomeški škof Andrej Saje je ob poplavah našel prave besede: »V tej nesreči prepoznajmo spodbudo k spreobrnjenju, vabilo k molitvi drug za drugega in poziv h konkretni solidarnosti«. Prave besede v pravem trenutku. Tudi arhidiakona Andreja Marka Pozniča ob predstavitvi našega novega župnika župljanom: »Spreobrnite se in delajte pokoro!« In obljuba predsednika slovenske vlade dr. Roberta Goloba prav na Dan solidarnosti ob obisku Komende, da tako on kot Slovenija ne bosta pozabila na prizadete Komendčane. Obvezujoča beseda.

Danes, na praznik Marije Vnebovzete, se po maši najbolj razveselim mladih prostovoljk v v gasilskem domu v Komendi, ki popisujeta potrebe prizadetih v poplavah, in občinske svetnice ter direktorice Zavoda Medgeneracijsko središče v Komendi, gospe Mojce Šraj, ki v imenu RK razdeljuje kruh in pecivo. Tudi meni ga ponudi. Ker vem, da se kruha ne smeš braniti, ga rad vzamem in se zanj zahvalim, kot tudi za pecivo, s katerim smo se posladkali na god moje hčerke Marije. Hvaležnost mi preplavi srce. Zavest, koliko je dobrih ljudi v Komendi. Da bi jih bilo po poplavah še več, si zaželim. 

Na večer največjega Marijinega praznika pa me duhovno okrepijo tudi besede ene izmed članic Župnijske karitas Komenda, ki je šla takoj k prizadetim ljudem z vlogami za pridobitev takojšnje pomoči. Povedala mi je, da so jo povsod prijazno sprejeli, ji bili hvaležni, da jih je obiskala, se zanimala zanje, jim pomagala izpolniti vloge. Dejala je še, kako se je omenjena cerkvena dobrodelna organizacija povezala z drugimi organizacijami v naši občini pri enem in istem cilju: čim prej k prizadetim ljudem, da bodo čim hitreje dobili nujno potrebno pomoč. To pa tudi ohrabruje pri gledanju v komendsko prihodnost, tkanje novih vezi in skupnem prizadevanju, da smo eno, ko gre za človeka v stiski, sicer pa strpni in razumevajoči ob vsej različnosti. Katastrofalne poplave so, kot je dejal koprski škof dr. Jurij Bizjak danes na Sveti Gori, opozorilo, da Bog odpušča, narava pa nikoli naših zgrešenih dejanj, pa tudi nova priložnost, da se tesneje povežemo med seboj. Skupaj smo močni, se je izkazalo.

Jožef Pavlič