»Med dvema ognjema« – se je res izgubila otroška igra?

Medrazredne igre učencev podaljšanega bivanja na osnovni šoli Kidričevo potrjujejo, da ne!

Zadnji dan pred »krompirjevimi počitnicami« so se učenci od 1. do 5. razreda preizkusili v najrazličnejših socialnih in rajalnih igrah, ki jim je sledil še turnir v, za učence zelo zanimivi športni in družabni igri »med dvema ognjema«. Med seboj so se pomerile ekipe različno starih učencev, ki so jih sestavili po lastni želji. Športna sreča je bila naklonjena vsem, saj nismo iskali zmagovalcev ali poražencev, ampak predvsem druženje in aktivnosti na svežem zraku in ob igri, ki je združila preko 100 učencev starih med 6 in 10 let. Čeprav je ob koncu bil rezultat izenačen, pa so bili zmagovalci prav vsi sodelujoči, tako tekmovalci, ki so se okitili s papirnatimi ekološkimi in v podaljšanem bivanju izpod otroških rok izdelanimi medaljami, kot njihovi navijači, ki so vneto spodbujali vse aktivne udeležence iger. Da je vse potekalo v skladu s pravili in pošteno, so poskrbele učiteljice podaljšanega bivanja, ki so tudi poskrbele, da je projekt medrazrednih iger uspel.

Za učence je namreč daleč najpomembnejša igra na prostem, saj z njo zadovoljujejo osnovno potrebo po gibanju, s tem pa razvijajo motoriko telesa, gibljivost ter pridobivajo kondicijo in energijo za delo. Najbolj so priljubljene različne igre z žogo, radi pa se tudi sproščeno gibljejo, si izmišljajo sebi lastne igre in se vživljajo v povsem svoj domišljijski svet. Pri igri se včasih razvnamejo strasti, zato morajo znati upoštevati pravila, sprejemati kompromise, predvsem pa sošolce, saj jih nenehno učimo ponotranjiti skupinski duh in prijateljstvo. Čeprav vsi učenci pri igri niso enako spretni, pa to še ne pomeni, da v njej ne morejo sodelovati, saj imajo do igre vsi isto in neodtujljivo pravico. Otroci na splošno uživajo v gibalnih dejavnostih, dodatna motivacija za igro »med dvema ognjema« pa jim je gotovo prijetno in zaupno vzdušje, v katerem imajo možnost izbire in odkrivanja izvirnih rešitev v posameznih situacijah ter sprejemanja napak in neuspelih poskusov kot nekaj naravnega in večkrat tudi humornega dela igre. V takšnem vzdušju se tudi odrasli, predvsem mentorji ekip in starši, z otroki učijo, kar daje igri in samemu projektu še posebno veljavo.