Nekdo je dejal: »Upanje umira zadnje.« Tako še vedno tli moje vsakoletno upanje, da bodo pravice dovolj široko postavljene in prepoznavne, in vsako leto upam, da mi ob čestitki za vaš – naš dan ne bo potrebno omeniti, da so priborjene pravice še kako na preizkušnji – a kot kaže, še nikdar doslej niso bile tako močno na preizkušnji, kot so sedaj!

In iz tega upanja ste zrasle, dale življenja svojim otrokom, nastavile svoja ramena, na katerih se lahko izjočejo. Ste nekdo, komur lahko povemš novico, nekdo z neizčrpno zalogo ljubezni. Ste tisti človek, ki te sliši, ko ihtiš v blazino.

Spominjam se, ko sem pritekla iz šole. Vedno si me sprejela z nasmehom na obrazu, čeprav je pred tem tekla solza po zgubanem licu. Nisi tega pokazala. Nisi želela, da to opazim, da trpim zaradi tega in nisi mi želela otežiti življenja. Danes se te spomnim v kuhinji s predpasnikom, kako čakaš, da ti povem, kaj je novega … In sedaj tako čaka hči. Leta so naju spremenila, naju zbližala. Mati in otrok – prijatelja za vse življenje.

In upanje, ki umira zadnje, nosi vedno s seboj izrek: »Materina ljubezen je gorivo, ki daje navadnemu človeškemu bitju moč, da naredi nemogoče.«

Drage mame, vaša ljubezen je »kontrolna« lučka v družini. Želimo si, da bi bila dan žena in materinski dan dva od vaših mnogih lepih in posebnih dni! Čestitke!