Malo sem razmišljala,  kako obuditi nekatere trenutke, ki smo jih doživeli v šoli – doživeli s sošolci, z našimi učitelji,  kateri so nam  želeli pomagati na boljšo pot v življenju. Hvala vsem učiteljem osnovne šole Majšperk, kateri ste  se trudili z nami od začetka  60. let.

Ponedeljek. Vsa nestrpna sem stala pred mamo,  katera mi je pripenjala pentljo v lase. Okrogla lička so žarela od pričakovanja in starejša gospa v črnem svilenem plašču naju je prijazno sprejela. Da, učiteljica  Nežka Kozoderc, bo odslej naša druga »mama« v podružnični šoli na Ptujski Gori. Žal sem njeno potrpežljivost, in lahko rečem »ljubezen do nas«, okušala samo leto dni, kajti potem  sem se selila v Majšperk in  s tem sem postala učenka Osnovne šole Majšperk, mi bo pa ostala v neizbrisanem spominu.

Leta so minevala, in mali kuštravčki smo zrastli v frajle in sramežljive gospodiče. Vse bolj so nam bili odveč nasveti naših učiteljev,  -  »da le z učenjem  in pridnostjo se daleč pride ….«

Spomnim se, kot bi bilo včeraj, ko je učiteljica rekla sošolcu  /danes je med nami/  naj se  uči, da ne bo zaostal, on pa ji je ves vesel odgovoril: »učiteljica, bom pa eno leto pozneje umrl!«

Tudi sama nisem bila navdušena nad predmetom matematike, vendar,  strah in groza je splahnela, saj smo imeli zanjo učiteljico, katera nam je znala snov približati, jo razložiti, in v časih »pogledati« skozi prste. Če si rabil dodatno razlago ni nikoli rekla »ne«. Tudi za naše srečanje gospa Ruža Klarič ni rekla »NE«. Hvala ji, in srečni smo, da je z nami.

Z veseljem bi omenila tudi učiteljico, katera je veljala za strah in red pri hiši! Sklanjatve, spisi, domača branja in eseji …, da, to je bilo, in  seveda je zahtevala, da si zapomnimo. Več znaš, več veljaš…., njeno geslo. Trudila se  nas je naučiti, na čim lažji način, da smo si zapomnili, kajti, vedela je, da brez tega v življenju ne gre. Da, veliko krat  je namesto enke (oz. negativne ocene) v redovalnico, zasukala kratke laske nad ušesi,  se še spomnite? Uh, poskočili smo do stropa in grozno je bilo, ko se je s počasnimi koraki bližala in te pogledala naravnost v oči.

»Kako, bo ali ne bo?« takoj si vedel kaj te čaka, kajti naloga se ni hotela sama napisati, pesmica ni šla sama v glavo –  niki, pridevniki …. . Toda, naj še enkrat ponovim, ni pisala »cvekov« iz užitka, ni kravžljala laskov iz hudobije, ne. Ta učiteljica nas je hotela naučiti, hotela je iz nas narediti  marljive učence, hotela je, da bi nam v življenju bilo lepo. Vedno je govorila, dokažite, da smo Haložani inteligentni ljudje.

Draga naša učiteljica Vera Planinc, hvaležni smo vam za vse, kar ste nam dali, nas naučili, in   naučili ste nas živeti, se boriti in razmišljati. Hvala vam za vsak zavihek, ta nam je pokazal pot  k uspešnemu življenju. Radi vas imamo. Ko vas vidimo na sprehodu s  svojim kužkom, vam želimo veliko lepega, pa še obilo zdravja  seveda!

In, ko nas danes, po šestdesetih letih,  gledam zbrane v takšnem številu, sem srečna. To mi je kot dokaz, da se imamo zares radi. Sivi lasje, okrogli trebuščki in  dolga leta odsotnosti …, vendar smo to mi, sošolci  Osnovne  šole iz Majšperka.

Tako smo po desetih letih ponovno sedli skupaj, da se vidimo. V Piceriji Špajza nas je sprejel sam šef – Jani Vuk, prijazen obraz, nasmeh in dobrodošlica s kozarčkom penine.

Po »uradnem delu« smo se z enominutnim molkom spomnili preminulih sošolcev ,ter prižgali svečko v spomin.

Prišli smo od blizu in daleč, saj smo se želeli ponovno srečati, si povedati svoje življenske zgodbe, ter si obljubili, da se vidimo v naslednjem letu.  Ob  tej priliki bi se rada zahvalila Vinku, Majdi in Slavku za vso pomoč pri  iskanju naslovov, telefonskih številk in pošiljanju vabil. Naslednje leto bo lažje, saj sem vse »dokumente«  varno spravila v arhiv  - hahaha!

Po več  urnem klepetu smo si še enkrat segli v roke,  objemov ni zmanjkalo ,nato se  odpeljali v krasnem poznem popoldnevu vsak na svoj dom.  Srečno!

Pripravila:  Mira Trifunac

Foto Brbre, Trifunac